🇸🇮Triglav 2.864 mnv

Triglav. Sonce. Frej dan. Družba. Ko se poklopi vse, je čas za akcijo.

Zdaj že tradicionalno, se ob uri, ko se petek spreminja v soboto, odpeljemo v dolino Krme. Pred odhodom Roman zapove, da je odhod s parkirišča ob 1.30 uri. Nikogar se ne čaka! Svojo izjavo požre ob 1.50, ko v resnici krenemo. Tinina časovnica se je skazila že na samem začetku :D

Kolona 9ih nadebudnežev (Roman, Robi, Igor, Mojca, Tina, Ksenija, Štefi, Vesna in jaz) se v soju naglavnih lučk vije skozi gozd proti Prgarci (pastirska postojanka). Pogled na uro (4.30), medtem ko zobamo vsak svoj energijski naboj, daje slutiti, da čas teče nekoliko drugače in da sončnega vzhoda na Triglavu ne bomo ugledali. V kratekem posvetu z "vodjo odprave" (seveda, Roman) je Igorju, Tini (najmanjši, najlažji, ne-najmlajši) in meni dovoljen nekoliko hitrejši korak.

Ko nas obdajo skale, svež zrak in topel veter, se tudi ride do doma Planika ne zdijo dolgočasne. Pogled v daljavo opazuje drobne lučke, ki se v koloni vijejo proti nebu. Na lep sončen dan je čakalo ogromno ljudi. 

Na Planiko (2.408 mnv) prispemo ob 5.30, slabo uro pred sončnim vzhodom. Nič pavze, gremo!, slišim Igorja. Tina vleče nase anorak, jo gledam in počakam kakšno sekundo. Gledam jo z vprašajem v očeh???  "Jaz bom počakala ostale" "Tina, vzhod. Na vrhu. Gremo!" "Ne, ne, v redu je. Potem, ko bo dan. Naredi kakšno lepo fotko. Srečno!"

Ne oklevam, kar grem. Za Igorjem. V breg. V skalo. Sonce se že sramežljivo vzpenja, moje telo se začne greti od znotraj. Minute tečejo hitro, roke tipajo po skalah, iščejo kline in jeklenice, noge pa vztrajno sledijo.

V trenutku, ko kuglica sončka pokuka iznad zarje, stopim na vrh Triglava (2.864 mnv). Timing da te kap! 

Preden prideva na vrsto za fotko pred stolpom (število ljudi je ob tej zgodnji jutranji uri res neverjetno), si privoščiva kavico iz Igorjevega nahrbtnika... 

... in uživava, ko naju prvi sončni žarki božajo po licih... 

Še sebek, potem pa dol preden se nama zanohta. 

Medtem ko se Mi2 spuščava proti Kredarici, ostalih 7 korak po korak stopa proti Malemu Triglavu (2.725 mnv), kjer se spet srečamo. 

Gneča za gor in dol je že precejšnja, pot je ozka in tam kjer je zavarovana z jeklenico, čakamo. In zganjamo norčije... 

In čakamo... 

Promet je enosmeren, velikokrat imamo rdečo luč na semaforju... ljudi je res ogromno. Med njimi tudi več članski orkester, ki nosi na hrbtih različna glasbila...bobne, trobente...najbolje sta jo tokrat očitno odnesla dirigent in pevec/pevka, če ju ta orkester ima. 

Tudi na Kredarici (2.515 mnv) je že zelo živahno, še na wc-ju je gužva! Nekaj metrov pod kočo je spokojnejše, kombinacija sive skale in modrega neba pa dih jemajoča, kajne? 

Ko s Kredarice z Igorjem drviva po meliščasti poti navzdol in proti Planiki, sotrpini na vrhu bičajo tiste, katerih noge so prvič stopile na slovenskega očaka... 

Ajej...Roman vzame zalet... 

... in ko pade, pade! 

Roman in Robi sta vseh 5 deklet varno pospremila do Aljaža... Bravo punce! Bravo fanta! Nasmeh pove več kot 1.000 besed, kajne? 

Na Planiki z Igorjem zleknjena na sončku in ob zidu, da nama veter ne mrši frizure, prinašava notri neprespano noč, ostali pa bijejo krvavi pot pri spustu z vrha. Po pobočju Malega Triglava in Triglava se namreč vije neprekinjena vrsta pohodnikov - časovnica se raztegne kot bungee jump elastika.

In če hoja dol po prepadni skali ni zadosti velik izziv, čakanje na premik vsekakor je. Več kot 2 uri traja, da se priplazijo do Planike. 

Izraz olajšanja, zadovoljstva in veselja bogati lica vseh nas. 

Karavana... 

Nirvana....

In hecne stvaritve narave... 

Počasi se spuščamo v dolino. 

V strmini nad Prgarco se Ksenija sreča še z enim prav posebnim izzivom. Zaradi palcev, ki nabijata v čevljih, komaj še hodi. Drastične razmere terjajo drastične ukrepe. Fanta vzameta nož in rešita težavo v nekaj sekundah...

=P

Novi čevlji - 150 eur. Občutek olajšanja, ko palca zadihata - neprecenljivo.

Na Prgarci kratek počitek... 

Potem pa le še nekaj ovinkov do avta... Le da se teh zadnjih "nekaj" (beri: 5 km) vleče ko jara kača... 

V Krmo smo se vrnili po 13ih urah, 20 kilometrih in dobrih 2.000 višincih. Poleg tega, da smo se po toliko urah lahko končno sezuli, nas je čakal še omamno dišeč domač jabolčni štrudel in hladna pijača vseh vrst. 

Pa naj še kdo reče, da je hribovska težka!