Sometimes I walk

Kam naj jo mahne planinec na praznik, na dela prost dan? Da ne bo prehudo in hkrati dovolj zanimivo, da se napolni z energijo gora in sonca? Na Češki koči je lepo! Potem bomo pa videli... S parkirišča na Ravenski Kočni (980 m.n.v.), malo naprej od Planšarskega jezera na Zg. Jezerskem z možem ubereva pot proti Češki koči. Začne se jako strmo, zato ni nujno najbolj priporočljivo štartati s polno brzino :-) Ko se gozdna pot priključi novi, široki makedamski cesti in se odpre pogled na gore, imam občutek, da so pljuča zares zadihala. Nadaljujeva po Hudičevih kvancih, čez Vojtrco do Mrzle doline in prispeva na Češko kočo. Pot je lahka in z raznovrstnimi konstrukcijskimi popestritvami pravi balzam za telo in duha. Češka koča (1.542 m.n.v.) je verjetno ena izmed najlepših in najprijaznejših koč na slovenskem. Še kopalnico ima takšno, da bi ji jo zavidal marsikateri hostel, če že ne hotel. In okolica! Tu si res v objemu gora - mogočnih, visokih in morda tudi dostopnih??? P

Nedelja. Jutro. Mraz. Sredi poletja. Vstanem. Popijem kavo. Sedem v avto. Mož me pelje na sprehod po poti NAJ NAJ 21 (najlepši in najtežji mali maraton). Jupi! Malo pred sedmo uro zjutraj parkirava pred cerkvijo Sv. Andreja (590 m.n.v.) nad Puštalom (Škofja Loka). Zdi se, da nismo sredi avgusta, ampak pozno jeseni. Pogledujem okrog sebe ali je morda že slana na travniku. Ni. Oprtava vsak svoj nahrbtnik, v roke vzameva palice in pot pod noge. Proti Sv. Ožboltu (859 m.n.v.). Markacije vidiva, table s kakšno smerjo pa nobene. Čudno. K sreči imava zemljevid trase. Da je naša mala dežela polna lesnega bogastva, pričajo velike skladovnice drv ob poti. Pomislim, koliko energije, znoja in časa je bilo potrebnega, da so nastali dolgi metri polen, ki bodo nekoga greli pozimi. Čez nekaj minut zagledava drobno cerkvico na vrhu pred seboj. Ki je bližje, kot se zdi. In strmo je ravno toliko, da se telo segreje ;) Tudi tu, na vrhu,  ni nobenih oznak. Je pa klopca. In odprt pogled na vse

Hoja je zame že dolgo ena najljubših prostočasnih aktivnosti. Po ravnem in v klanec navzgor. Kratka ali dolga tura. Včasih v kombinaciji s tekom, včasih z desetimi kilogrami peska v nahrbtniku. Obuti superge doma, odpreti vrata in preprosto hoditi je enostavno. Nobenih voženj na skupinske vadbe ali v fitnes. In švicanja v zaprtih, neprezračenih prostorih. Imam to neverjetno srečo, da sem doma na vasi, v neposredni bližini majhne vzpetine. In ta vzpetina je moj poligon za sproščanje in vzdrževanje kondicije. Staroste našega kraja so že davno vzpostavile sistem zemljank in vpisnih knjig na trasi Stari Grad - Sv. Tilen. Tihi cilj vsakega člana je zabeležiti 100 vpisov v posameznem koledarskem letu. Tudi moj :-) Sonce, dež, sneg, vročina, mraz, rano jutro ali pozni večer...to niso izgovori, samo razmere, ki nas ne motijo, ne ustavijo in nam ne preprečujejo, da predihamo pljuča in pospešimo krvni obtok. Poti na Stari Grad je veliko, jaz izberem meni najbližjo, ki je hkrati najkrajša