Sometimes I walk

Škrlatica je bila že zelo dolgo na moji wish listi. Mož ni hotel z mano, ker ga pogled na moj majavi korak spravlja v stres. Sestra ni šla z mano, ker je toooooliko drugih vrhov še za obhodit (štemplanje v planinsko izkaznico za SPP ima prednost 🤷‍♀️, Škrlatica pa ni na seznamu). Sama pa iz strahospoštovanja do vsega, kar je o njej napisanega in je bilo že povedanega, tudi nisem šla. Potem pa me pokliče mama Ježevka: "Moj mož bi šel jutri na Škrlatico, tvoj mož je pa mojmu rekel, da bi šla ti tudi. A greš?" "Hmmm, ja fajn no, grem!" Ko odložim telefon, me popade dvom. Pišuka, a bo tole šlo?! Kaj pa, če je res tako zelo zahtevno? In dolgo? Kaj, če me bo moral čakati? In kaj, če me bo strah, pa mi ego ne bo dal, da povem? S kepo v želodcu spakiram nahrbtnik in grem spat.  Roman pride pome, ko ura odbije 4 zjutraj, nekaj minut čez 5 že grejeva noge. Po dobrih 10ih minutah hoje v strm breg pogledam na uro, ki pravi, da sem na višini 360 metrov. Ne pa nisem!!! Ustavim i

Triglav. Sonce. Frej dan. Družba. Ko se poklopi vse, je čas za akcijo. Zdaj že tradicionalno , se ob uri, ko se petek spreminja v soboto, odpeljemo v dolino Krme. Pred odhodom Roman zapove, da je odhod s parkirišča ob 1.30 uri. Nikogar se ne čaka! Svojo izjavo požre ob 1.50, ko v resnici krenemo. Tinina časovnica se je skazila že na samem začetku :D Kolona 9ih nadebudnežev (Roman, Robi, Igor, Mojca, Tina, Ksenija, Štefi, Vesna in jaz) se v soju naglavnih lučk vije skozi gozd proti Prgarci (pastirska postojanka). Pogled na uro (4.30), medtem ko zobamo vsak svoj energijski naboj, daje slutiti, da čas teče nekoliko drugače in da sončnega vzhoda na Triglavu ne bomo ugledali. V kratekem posvetu z "vodjo odprave" (seveda, Roman) je Igorju, Tini (najmanjši, najlažji, ne-najmlajši) in meni dovoljen nekoliko hitrejši korak. Ko nas obdajo skale, svež zrak in topel veter, se tudi ride do doma Planika ne zdijo dolgočasne. Pogled v daljavo opazuje drobne lučke, ki se v koloni vijejo proti