Sometimes I walk

V enem letu človek pozabi marsikaj. Oziroma v svoj spomin pospravi samo tisto, kar je spomina vredno. Moj spomin ima še dodaten filter - zapomni si lepe, dobre, pozitivne stvari, ostalo preprosto izbriše. Natanko eno leto nazaj smo nadebudni izzivalci kočevskih kosmatincev opravili z roško potjo prvič . In ker enkrat ni nobenkrat, smo šli še drugič;-) Zgodaj, zelo zgodaj, zjutraj smo parkirali v Kočevju, ob Rudniškem jezeru, dvignili štartne kartončke, se pobipkali in šli. V noč. V mraz. V koloni na sprehod po kočevskih gozdovih. Kar 2.000 nas bo danes na poti. Nekateri na prvi polovici poti do Žage (33 km), nekateri na drugi polovici poti od Žage do Kočevja (31 km), nekateri pa kar po celi - 64 km.  Preden z možem zares zagrizeva kolena, si privoščiva še nekaj vdihov sladkega nikotina, potem pa se pridruživa koloni čelnih svetilk, ki se vije po ulicah Kočevja. Jutro je mrzlo tudi tukaj, zato je tempo soliden. Ko bi le ne bilo toliko ljudi, ki jih je potrebno prehiteti! Z de