Sometimes I walk

Lepe, sončne in tople sobote ne gre zavreči, še posebej, če jih je v letu bolj malo, kajne? Že skoraj po tradiciji vstaneva ob nemogoči jutranji uri, popijeva kavico in preletiva plan. Start v Belci, vzpon na Kepo, potem pa po grebenih do Stola. Ko naglas berem zapis na hribi.net, se soglasno odločiva, da Kepo prihraniva za drugič. Piše namreč, da je slabše označena in ker je še tema, Mi2 pa rada kam zaideva, bo bolj varno, če jo tokrat izpustiva. Startava torej cca 6,5 km nad vasjo Dovje in jo kar po makedamski poti žgeva proti Dovški babi.  Pot se zložno vzpenja in ni zahtevna, kar je ob mraku prav dobrodošlo - nobenega spotikanja, samo mirna, spokojna hoja.  Do pastirske koče prideva zelo hitro, do vrha naju loči le še vzpon po travnatem pobočju, ki je posut s protipehotnimi minami (kravjeki).  Na vrhu (1.891 mnv) piha veter in zdi se, da dan le ne bo tako zelo vroč, kot je napovedano. Pogled na Kepo potrdi najino pravilno odločitev - konkretno bi se nagarala🤭 Precej hitro se postr

Odkar se družimo s Primorci in odkar poznamo Andreja Godino, se silimo in prosimo, moledujemo in vztrajamo, da nas Andrej (vodič po PPJ, Martin Krpan, svetnik, direktor, zaveden Slovenec, ponosen na tradicijo, na dom, na svoje...) popelje na pohod po Pivških presihajočih jezerih. Večni izgovor - ni vode!  Letos nas je uslišal Bog in Godina, vode je z neba zletelo ogromno in napolnilo to čudo, ki nekajkrat je, velikokrat pa ni. Na sam Dan državnosti nas je povabil v domače kraje, na pohod in na dogodivščino, ki jo ne doživiš vsak dan.  Revež je pričakoval, da se nas bo na vabilo odzvalo 10, 15 navdušencev. Na messengerju je brnelo 2 dni in končni izkupiček prijav je bil prek 30 zagnancev. Od vsepovsod smo se nabrali - Štajerci, Gorenjci, Primorci, Notranjci... in kljub napovedanim ploham in nevihtam prišli v polnem številu.  Ob 7.30 smo se začeli zbirati pred Ekomuzejem v Slovenski vasi. Andrej je bil malce nervozen, morda je imel celo tremo - saj veste, pred domačimi je odgovornost še