Sometimes I walk

Pred enim tednom: Mojca: s petka na soboto gremo na Triglav. A gresta zraven? Jaz: moj je dežuren 🤷‍♀️ Mojca: ja, ti pa nisi?! Prijazno odklonim in načrtujem miren, počitkovski vikend.  V petek po službi: Mož: ob polnoči se štarta iz Krme. A greva? Jaz: a nisi ti dežuren? Mož: se je sodelavec ponudil, da me nadomešča ☺️ Jaz: hmmm, ja okej🤦‍♀️ Ko se voziva iz službe domov, se ulije ploha.  Mož: jebemtiš, Roman bo moker. Jaz: kje pa je? Mož: od doma (Gameljne) teče do Krme, pol gremo pa skupaj gor. Jaz: o, ti mater!!!! No, bo vsaj že mal zmatran, ne bo treba duše spustit 🙏 V Krmo prideva malo pred polnočjo. Roman, ki je pretekel 78 km, hodi po parkingu gor pa dol, ker ga zebe. Zunaj je 12 stopinj in pada dež. Hitro se nabaše v avto in čilira par minut, da pride žena s preostalo ekipo in toplejšimi oblačili.  Precej ležerno se pripravljamo na odhod. Rahlo rosi. Nič se nam ne mudi. Ob pol enih krenemo. Korak po korak, počasi v breg navzgor. Deževati je nehalo. Toplo niti ni.  Čarobnost

Nedeljskemu jutru, po deževni soboti, pritiče kratka turca v hribih. V mislih sem imela Brano, povabim klapo, a imajo vsi en kup izgovorov. Sestra, ki je bila na Brani takrat, ko smo šli 4 norci Čez goro k očetu , predlaga sosednji vrh - Planjavo. Ok 😊 Tradicionalno sledi sklepanje kompromisa o uri starta. Mi2 z možem bi šla zelo zgodaj, tamala ne tako zelo. Ker ni napovedana vročina, popustiva in sprejemava 6.to uro🤷‍♀️, kar pomeni, da bomo dejansko startali okoli 7ih. V Kamniški Bistrici je že gneča, parkiranje avtomobila malo nad domom je bila čista loterija. Priznam, da me je za trenutek kar malo minilo, saj gneče v gorah ne maram preveč. Upamo, da jih čez Repov pot na Planjavo ne bo šlo dosti. Pot namreč ni označena, ni obljudena in je na določenih mestih malenkost zahtevnejša. No, tako vsaj piše na hribi.net 🤔 Sveži zagrizemo v breg proti Jermanci, bivšemu parkirišču za na Kamniško sedlo - kar nekaj let je že odkar, so parkiranje na Jermanci prepovedali...pot se podaljša za c