Ljubelj - Preval-a - (Begunjščica) - Roblekov dom - Izvir Završnice - Zelenica

Dopusti, dežurstva, fešte, koncerti... V teh dneh težko uskladimo termin za primorsko- gorenjsko druženje v objemu slovenskih gora. Vseeno določimo termin, razpošljemo vabila in čakamo...na potrditve, na vreme... Končno pride sobota, od pričakovanih 15 udeležencev, se nas zbere devet. In med temi devetimi tudi najina hči in njena prijateljica. To pa je nepričakovano!   

Mož je splaniral lepo, zložno in ne preveč zahtevno turco pod vznožjem Begunjščice. Vseh devet se nas je zgodaj zjutraj z Lubelja podalo na planino Preval-o.

Skozi Bornove tunele z lučkami...

...in fascinantnimi razgledi...

Pri Mariji fanta lovita sapo in nabirata energijo ;)

Še malo pa bomo na planini...

Ekipa je popolnjena, a ne za dolgo. Tu se bodo naše poti za kratek čas ločile - polovica ekipe gre namreč na Begunjščico, na Veliki vrh, ostali pa pod njo do Roblekovega doma, kjer se zopet srečamo.

Brez Coca-Colce seveda ne gre....

 

Na Begunjščico se bomo vzpeli čez t.i. kalvarijo - vrh je tam zdaj, na levo, zgoraj.... čisto blizu;) Mož mi je doma razlagal, da je pot fizično kar naporna, strma in ne tako zelo kratka...v sebi sem si mislila "ja, pa ja, spet pretirava...za tako višino (2.060 mnv) kaj hudega ne more bit..."

4 člani pa so obrali spodnjo pot do Roblekovega doma, ki bojda vodi po bolj zložnem terenu... Se vidimo kmalu!!!

Na Begunjščico se pot takoj s Preval-e strmo vzpne in strmina zares ne pojenja...sploh! Ves čas izgleda takole... 



 Ku ku....

Ko mi bijemo bitko, spodaj uživajo v razgledih...no, da ne bo pomote - tudi spodnja pot ni ravno položna, so pa strmine krajše in pljučam bolj prijazne;)

 

5 kom nas je krvavi pot potilo do gozdne meje. Potem se pogled odpre, zrak postane svež in sonce sproti suši kapljice znoja... še malo pa bomo tam...

Pot nam prekriža čreda ovac, ki beketajo, se kličejo, spodbujajo in morda celo kregajo...ena od njih je že vsa hripava... Ovcam sledimo tudi mi in za trenutek pozabimo na pot...zato se znajdemo na vrhu, ki (še) ni pravi...

Spodaj pod nami pa punci in dva spremljevalca občudujejo manganov rudnik...vhod je majhen in zaraščen, luknja pa menda ogromna... še dobro, da ni kdo padel notr.



Veliki vrh ali Begunjščica...

 Pogled nazaj...

 

Kje pa je Coca-Colca???

Uffff, še dobro ;)



Tudi spodaj so dosegli cilj, na Roblekovem domu v miru in tišini meditirajo in čakajo, da prilezemo še mi...

Še nikjer nikogar ;)

Otroci pijejo pivo, fanta pa ...?

 Zgornja ekipa je tudi popolna...malo odmora po norem vzponu zelo paše;)



Na malico pridejo tudi nepovabljeni gostje...imate prav, gostje tukaj smo mi!

Pozer ;)

Spust z Begunjščice ni tako zelo vratolomen kot vzpon, še vedno pa zahteva malo previdnosti...

Zbrani spet vsi!

Čeprav so se kar načakali, so bili vsi prešerne volje...punci presenetita vse - brez stokanja in prav nič utrujeni komaj čakata, da gremo naprej...

Za trenutek smo mislili, da bo bolje in hitreje, če se bomo vrnili nazaj gor proti Begunjščici in potem odvili levo proti Zelenici. Na koncu se odločimo, da se držimo prvotnega plana in sestopimo v smeri izvira Završnice.

Takoj pod Roblekom sledimo oznakam za Tinčkovo kočo in se začnemo strmo spuščati...

Strmina ne pojenja...

Malo me skrbi za dekleti in njuna kolena, ki niso navajena takega terena. Vendar zmoreta v celoti, zdi se celo, da brez kakršnih koli težav...kapo dol!

Skoncentrirana na hojo, prva dva v koloni spregledata oznako za Izvir in pičita pravac za Tinčkovo kočo. Nekaj krikov in že sta nazaj ;)

Ko se strmina konča in pridemo na čistino, nam jemljejo dih ogromne korenine dreves, ki so podlegla vremenskim neprilikam...

Majhna kočica sredi ničesar... No, ni res! Sredi čudovite narave, v dolinici, obdani z visokimi gorami, v popolnem miru, daleč od betona, hrupa in množice ljudi.

Sonce je že visoko nad nami in prijetno pripeka...po dolini se sprehodimo najprej do vode...

In potem do koče pri Izviru Završnice.

Do Zelenice vodi pot od koče pri izviru rahlo navzgor in potem spet po dolini naprej...

Po 20ih minutah in malo švicanja prispemo do četrte in s tem tudi zadnje koče na današnji poti. Nekateri nabirajo energijo na soncu...

...drugi v globoki senci...

Po kratki pavzi se še enkrat spravimo na noge in spustimo do izhodišča.

Po tej poti (iz Zelenice so Ljubelja) smo hodile že zadnjič, ko smo bile na Palcu in Zelenjaku, zato vemo, da nas lahko prehiti kakšen kolesar. Tudi oznake lepo opozorijo pohodnike in kolesarje, da ne eni ne drugi nismo povsem sami...

Do Ljubelja se pridrsamo počasi a ziher... četica se popolni in, ko smo varni pred zdrsi, padci, zvini, si lahko privoščimo kapljico rujnega, ki sta ga Primorca prinesla od doma...

.... samo kozarčke je še treba naredit (McGaywer, ni kaj)...

Pa na zdravje!



Na poti smo bili 7 ur (bruto, z vsemi počitki in čakanjem). Pot pod Begunjščico je bila v skupnem dolga malo manj kot 14 km, premagati pa je bilo potrebno skoraj 1.000 višincev. Skok na Begunjščico je dodal še dober kilometer in dodatnih 700 višincev.

In po vsem tem? Piknik!!!!!