Sometimes I walk

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste v trgovini s športnimi / pohodnimi čevlji poizkušali različne čevlje, ene, dvoje, troje, spraševali za mnenje prodajalca, naključne stranke, ki so se znašle v podobni situaciji kot vi, na koncu pa enostavno vzeli tiste, ki naj bi po teoriji opravili delo kot se šika? In potem...buuum...realnost v praksi...žulji, neprijeten pritisk, noga se poti in leze na vse možne konce, čutite vsak kamenček, korenino, spuščajo vodo ali pa so tako vroči, da imate občutek, da hodite po žerjavici? Ste se potem naučili lekcije in naslednjič na spletu prebrali vse, kar se o čevljih prebrati da? In na koncu ugotovili, da veste še manj kot prej? In se počutili rahlo butasto ob vseh tistih izrazih, ki jih opisovalci in preizkuševalci čevljev uporabljajo, da nas zmedejo še bolj oziroma da skrijejo kakršnokoli motečo pomanjkljivost? Ne? Srečneži! Meni se to dogaja vsakič. Nakup pohodnih čevljev je zame nočna mora. Vedno. Znova in znova. In ne, pestra in široka ponudba ne laj

Pred natanko 60 leti so se po Poti spominov in tovarištva sprehodili prvi pohodniki. 32 km dolgi "zeleni obroč" okrog najlepšega mesta na svetu nas spominja na osvoboditev Ljubljane daljnega leta 1945, hkrati pa je odličen "izgovor", da premaknemo svoje riti, se družimo s prijatelji, srečamo stare znance in spoznamo nove. Preteklo soboto, ki se je izkazala za odličen pohodniški dan (prijetne temperature, sonce je posijalo okrog pol devete ure, dežja ni bilo), se je na PST podalo ogromno ljudi. Mladi, stari, hitri, počasni ... in med njimi tudi mi. Sodelavka se je na pohod te dolžine podala prvič (in vrhunsko odhodila prav vsak meter poti...bravo!), jaz sem ga izkoristila za "Camino trening" (testirala sem nove superge in hojo s cca 8 kg nahrbtnikom), moj mož pa se je šel spočit po jutranjem teku na domači hrib ;) Organizatorji so se nadejali sklenitve kroga na celotni trasi s stikom rok vseh pohodnikov - na to so nas pozivali mediji in tista pešči