Sometimes I walk

Rek pravi "nesreča nikoli ne počiva". Mi pravimo "pohodnik nikoli ne počiva". Očitno ne zdržimo dolgo brez izzivov. Zato smo si tokrat zadali konkretnega. Nekega zgodno spomladanskega dne mi mož na poti iz službe domov previdno omeni peš pot okoli Domžal. Tam okoli 100 km ima. In 4.000 višincev. Kaj praviš? Ja, super! V koliko dneh pa? (malo premora) Hmmm, v enem? Ja valda, kar pejt! Bi šla še sodelavca - Tina in Jež. Bo ful fajn, boš vidla! Ta dva sta norca, tud slučajno ne grem! Dnevi minevajo, pomlad prihaja in odhaja. Potem mi mož prinese domov dnevnik žigov po Domžalski poti spominov (v nadaljevanju DPS) z zemljevidom. Me je minilo še bolj! Konec aprila mož sporoči datum odhoda - 17. maj. No prav, no. Potiho se s prijateljicami dogovorim, da me pridejo iskat, če slučajno ne bom zmogla. So moj skriti adut. Psssst;)) V petek popoldne, ob 17ih se dobimo v Domžalah, pri 1. kontrolni točki DPS (od 21ih). Takole nasmejani se vsi štirje podajamo n

Verjetno nekje v malih možganih ne želim, da se neverjetno popotovanje po vaseh tradicionalne, pristne, tople in gostoljubne Srbije konča. Zato povzemam občutke in dogodke tako pozno ;) Se sprašujete kaj sploh imam povedati o zadnjem dnevu? Vožnja domov ponavadi ni nič posebnega, še najmanj pa zabavna, kajne? Ne!!! Zjutraj smo zmetali kufre v avta, največ časa smo pakirali rakijo (tisto domačo, s kmetije). Šteli in preverjali smo tako vneto, kot bi se šlo za zlato. Skoraj;)) Po napornem delu se seveda spodobi kaj pojesti...pekarna reši vsak želodček. Kaj pa jutranja kava??? Seveda tudi to...in ker v Srbiji še ne velja protikadilski zakon, jo lahko spijemo notri, na toplem. Trošenje dinarjev nam gre odlično od rok! Ko se nam pridruži Vojče, obstaja velika nevarnost, da kar ostanemo, saj danes (6. maj) v Srbiji praznujejo Đurđevdan (naše Jurjevo), slovo od zime in pozdrav poletju. Ampak očitno se poslavljamo samo mi, zima pa še kar vztraja! Slovo je težko, solzice lezejo