Sometimes I walk

Pravijo, da če ne veš, ne boli. Hec je v tem, da skoraj vedno izveš. In potem boli. Zelo. Prejšnji vikend nama je prvotne načrte prekrižalo vreme, ta teden pa je bila napoved sončna, suha, primerno temperirana, skratka popolna za hribolazenje. Nič izgovorov iskat, hitro gojzarje na noge dat! Izhodišče dvodnevne ture je bilo tokrat v Ravnah pri Bohinju, ob vznožju smučišča Kobla. Do tja naju je pripeljala moja mami, za kar se ji še enkrat lepo zahvaliva. Prečkava opustošeno smučišče in se poženeva v breg. Sonce je pokukalo izza hriba malo čez 6. uro, naju grelo in sušilo podrastje ob poti. Do Črne prsti hodiva večinoma po gozdu, do Oražnove koče, potem pa se pogled odpre na gore nad nama in dolino pod nama. Zajameva zrak s polnimi pljuči. Na Črni prsti kot ponavadi piha veter, v domu Zorka Jelinčiča je že zelo živahno in ko sestopiva z vrha (1.844 m.n.v.) si privoščiva umešana jajčka s slanino. Mlada oskrbnica doma jih je spekla popolno. Čeprav je bilo sedeti pred dom

Če ne gre po planu A, gre po planu B. Načrtovani dvodnevni hribovski izlet po južnem robu Julijskih Alp je zaradi slabe vremenske napovedi padel v vodo. Ostala nama je samo še nedelja, vremensko zadovoljiva. Ne tako zelo zgodaj zjutraj (beri: konkretno čez 5. uro) spakirava nahrbtnike, se vsedeva v avto in via Pokljuka. Zunaj je oblačno in hladno. Rahlo omamljena od ovinkov stojim na parkirišču pred park-avtomatom in ne znam plačati parkirnine. Po mnogih neuspešnih poizkusih mi končno le uspe zbasati v stroj 5€, ki v zameno izpljune parkirni listek. Formalnosti urejene, lahko gremo ;) Usmeriva se proti smučišču, najin prvi cilj je Viševnik. Pohodnikov je veliko, tudi dve večji skupini z otroci, kar se nama zdi super in so videti zelo zanimivi, a vseeno pospešiva korak - gneča ni za naju. Tik tak prispeva na vrh (2.050 m.n.v.). Ta je poln pohodnikov, ki imajo opraviti predvsem s slikanjem in deljenjem gorniških izkušenj. Tudi to ni za naju, zato se spustiva do Srenjskega prev