S kolesom na Nanos je bila želja, ki se je že nekaj časa medila v moji glavi. Poguma za realizacijo pa kar od nikoder... Pred 3 tedni, ko smo se na Nanos sprehodili s prijatelji Primorci, pa smo se v žaru navdušenja enostavno zmenili, da gremo naslednjič gor s kolesi. Brez premisleka, brez ugovora.
Za organizacijo smo zadolžili Sebastjana, ki se je zadeve lotil znanstveno. Z avtom je prevozil pot z Nanosa do Bukovja, da bi preveril vozne, strminske in dolžniške razmere. Napaka!!! Ko se je po dolgi vožnji vrnil domov, nam je predlagal, da gremo raje peš, da poti ne bomo zmogli. Ja pa ja! Saj poznate tisto, ko vam nekdo reče, da česa ne moreš narediti?! Zdaj se zadeve lotim znanstveno še sama in malo poguglam. Obstaja direktna pot gor iz Podgriča, dol pa lahko gremo tudi na Bukovje. Kajne???
5 članov ekipe (Mateja, Primož, Bowsk, mož in jaz) se opogumimo in s parkirišča pod Nanosom v Razdrtem poženemo vetrovni dogodivščini naproti. Preden zares startamo, nas presenetita Zlatan in Nedeljko, ki sta se že vrnila z Nanosa peš in nepričakovano še Sebastjan in Gregor, ki se nam bosta na kolesu pridružila malo kasneje, pri Lovski (EKO) koči na Nanosu (do tja se peljeta z avtom in upata, da ju bo eden od nas zategnil nazaj, ko se vrnemo... a bejs bejs?).
Premraženi od Primorske burje malo čez osmo uro zjutraj zajahamo bicikle in se z Razdrtega čez rebernice spustimo v Podgrič. Cca 8 km spusta, ki pa zaradi del na cesti ni bil povsem brezbrižen!
Tjale gor bomo morali priti...
V Podgriču zavijemo desno v breg proti Nanosu (je s tablo lepo označeno, se ne da falit!). Slečemo jakne in podkape in začnemo delat. Brcamo v klanec, ki ni hudo strm, je pa konstanten. Čutim pritisk v križu - ni vajen take vrste obremenitve:)
Nekje na pol poti do lovske koče prvič razjašemo kolesa, da naredimo fotko, enega pihnemo in malo zadihamo.
En za drugim nadaljujemo, se umikamo avtomobilom, ki se vozijo bližje vrhu in uživamo v prijetno svežem in sončnem dopoldnevu. Ob razkošnih razgledih nam ni dolgčas niti težko, zato se lovska koča na naši desni pojavi skorajda iznenada.
S Podgriča do lovske koče smo nabrcali 9 km in naredili cca 600 višincev.
Poskrbimo za ustrezno hidracijo in z oskrbnikom koče (mlad, prijazen in navihan dečko) dogovorimo potegavščino za Sebastjana (bo moral prit plačat kar smo popili in pojedli, ko se vrne po avto).
Z lovske koče se spustimo malo dol, potem pa na čistini dobimo klofuto s pogledom na kaj nas še čaka - tam nekje v daljavi, na najvišji točki je Vojkova koča - naš cilj!
Makedamska pot hitro preide v asfaltno / betonski klanec, ki ne popušča, ne da dihati, ne da niti razmišljati, kar pravzaprav ni tako slabo :))
K sreči ves čas rahlo pihlja, zato nam tudi na strmini ni zelo vroče. Rinemo počasi, brc po brc. Ko zapustimo travnato pobočje, zapustimo tudi brutalno strmino in z njo asfaltno podlago, ki jo v gozdu zamenja makedam.
Z Bowskom ob boku, ki je tod že kolesaril pred mnogimi leti, sploh ni težko priti do vrha, saj ves čas krči, da "je do vrha samo še 5 - 10 minut, samo še tale klanček, pol bo pa rampa, sej veš pol si pa že tam" ... In tako mi pove vsaj 3x :)
Od lovske do Vojkove koče na Nanosu je pot dolga cca 5 km, dvignili pa smo se za 440 višincev.
Medtem ko je naša Peterica krvavi pot potila, sta Seba in Gregor že počivala in se crkljala z nebeškimi štruklji kuharja Petra na Vojkovi koči. Paketarja :))
Ko smo prišli še mi, smo skupaj poskrbeli za vnos ustrezne količine vitaminov, mineralov in divodikovega oksida v naša delovna telesa :)
Kljub sončku in sinjemu nebu, nas je začelo zebsti. Čas, da odrinemo... V postroj :) in gas!
Po isti poti se spustimo 4 km nazaj dol, potem pa sledimo oznakam za Abram.
Na stičišču makedama z asfaltom, malo pred odcepom za Heronimo, je imel Gregor gumi defekt - medtem ko štirje neustrašni (Gregor , Seba, Bowsk, mož) krpajo zračnico, se trije veličastni (Mateja, Primož, jaz) odpravimo počasi naprej.
Ko smo se spustili za 400 višincev nazaj dol, smo morali spet gor.... Jebemtis, upam, da je zadnji:)
Še vedno sledimo oznakam za Abram, Mateja omeni kavico... Mhmmmm... V mislih zadiši tako močno, da nas v transu odnese do tamkajšnje turistične kmetije.
Bogve... Morda bi me pa tale fantiček lahko na hrbtu odnesel do avta?!
Ekipa se hitro popolni ob kavi in če bi pred nami ne bilo še cel kup kilometrov, bi ostali kar tu, v varnem zavetju rjavega medveda - poimenovali smo ga kar Marko.
Z Abrama se makedamska pot spušča v dolino precej naokoli, velikokrat po ravnem in nekajkrat tudi navzgor. Klančki so k sreči kratki in ne preveč strmi... Zdaj smo že utrujeni in lačni. Ko se makedam konča, se ustavimo na čik pavzi, da prezračimo in ohladimo riti in se dogovorimo ali bomo jedli na Prepihu ali v Postojni? Odločitev je jasna in enostavna, ko se v Mburgerju v Postojni javi odzivnik, ki pove, da imajo zaprto do ponedeljka.
V Prepih pridemo skozi Bukovje tik tak in težko pričakamo slastne cheeseburgerje s slanino!
Čeprav neradi, se s polnimi želodčki spravimo nazaj na bicikel, se vrnemo malo nazaj v klanec (slab kilometer) po katerem smo prišli dol in se usmerimo proti Hruševju. Ta varianta je namreč cca 8 km krajša od poti mimo Postojne.
V Hruševju se ločimo od Sebastjana in Bowska, ki se usmerita proti Pivki in domu, mi pa proti Razdrtem, kjer nas čakajo avtomobili.
Veseli, ponosni in zadovoljni, da nam je brez večjih težav uspela ta zahtevna pot, pospravimo kolesa na avtomobile in odpeljemo Gregorja do lovske koče po njegov avto in plačat račun.
Vsega skupaj smo naredili 65,5 km in 1. 691 višincev. Neto vožnje je zneslo za 4h in pol, z vsem rajanjem, malicanjem in kofetkanjem pa smo za celotno pot potrebovali 9h.
Krasno je bilo in komentar glede paketarja sem gladko spregledal ;)
OdgovoriIzbriši