Na Kredarico 🌬️❄️🥶

Pred enim tednom:

Mojca: s petka na soboto gremo na Triglav. A gresta zraven?

Jaz: moj je dežuren 🤷‍♀️

Mojca: ja, ti pa nisi?!

Prijazno odklonim in načrtujem miren, počitkovski vikend. 

V petek po službi:

Mož: ob polnoči se štarta iz Krme. A greva?

Jaz: a nisi ti dežuren?

Mož: se je sodelavec ponudil, da me nadomešča ☺️

Jaz: hmmm, ja okej🤦‍♀️

Ko se voziva iz službe domov, se ulije ploha. 

Mož: jebemtiš, Roman bo moker.

Jaz: kje pa je?

Mož: od doma (Gameljne) teče do Krme, pol gremo pa skupaj gor.

Jaz: o, ti mater!!!! No, bo vsaj že mal zmatran, ne bo treba duše spustit 🙏

V Krmo prideva malo pred polnočjo. Roman, ki je pretekel 78 km, hodi po parkingu gor pa dol, ker ga zebe. Zunaj je 12 stopinj in pada dež. Hitro se nabaše v avto in čilira par minut, da pride žena s preostalo ekipo in toplejšimi oblačili. 

Precej ležerno se pripravljamo na odhod. Rahlo rosi. Nič se nam ne mudi. Ob pol enih krenemo. Korak po korak, počasi v breg navzgor. Deževati je nehalo. Toplo niti ni. 

Čarobnost hoje ponoči je v tem, da ne vidiš nič okoli sebe. To pomeni, da ne vidiš strmine po kateri hodiš niti cilja, ki je ponavadi nekje daleč daleč naprej. Vidiš tista 2 metra okoli sebe, ki jih razsvetljuje naglavna lučka. 

Tik tak mine ura. In druga. Na višini cca 2.000 mnv postane hladno. In piha. Megla je tudi 🤷‍♀️ Tina, Robi in jaz nadaljujemo po Kalvariji do Kredarice, ostali štirje po nemarkirani poti čez Konjsko sedlo. Mine še tretja ura. Potem pridemo do Triglavske koče na Kredarici. Aleluja, gremo na toplo 🙏

Iz Tinine prisrčnice zadiši po sladkih hruškah... Na zdravje! 

Zunaj je mrzlo. Zelo. Mojca, Majda, Janko, Robi in obe Tini se složno odločimo, da na vrh ne gremo. Poleg mraza, vetra in megle, je na skalah tudi led. Vložek napram dobičku je prevelik. Roman je druga zgodba. On mora trenirati. Za TOR. Gor je bil že tolikokrat, da pozna vsako ped skale. In gre tudi tokrat. Sam. V noč. V mraz. In veter. Srečno! 

Mi ta čas počivamo v koči. Kjer je tudi mrzlo... 

In hodimo ven, preverjat, če je že kaj bolje... 

Za trenutek posije sonce in vliva upanje, da bo postalo prijetneje. Ne postane. Ob 6ih končno odprejo gostilniški del koče. Tam je toplo. In imajo vročo kavo in vroč čaj ☺️ Kmalu pride Roman, živ in cel 💪 In za delček sekunde morda celo malo utrujen?! Neverjetno. 

Segreti na normalno telesno temperaturo se oblečemo in krenemo nazaj proti izhodišču, v Krmo.

Učna ura... 

Nekaj 100 metrov pod vrhom hlad malo popusti, odpre se pogled na vršace... 

Počitek 💙

Nižje ko smo, bolj je toplo in več sončnih žarkov uspe prebiti oblačno kopreno. 

In so šli... 

Zgornja Krma - pastirski stan Prgarca... 

Pogled na dolino Krme.... 

Dol smo prišli enako hitro kot gor. Ura je odbila 10 dopoldne, ko smo prišli do avta. Taman za zajtrk 😋

Mojca iz avtomobila privleče hladilno skrinjo, v njej pa ni da ni... Za vsakega se najde tisto, kar ima najraje. Neprecenljivo 🥰

In Roman to spravi vas kar sede... 😃

Kljub temu, da 6/7 članov nismo dosegli zadanega cilja, je bila turca lepa in osvežilna. Ponovimo, ko se bo očak kopal v soncu in za nagrado ponudil lep razgled na lepo našo S💚nijo. 

Statistika:

Krma - Kredarica: 3h 15min

Kredarica - Krma: 2h 35 min

Razdalja: 17 km in 1.500 m višincev.