Sometimes I walk

Ravno, ko nam je točajka včeraj prinesla večerjo na mizo, so se z motorji pripeljali prijatelji iz Kala in Hrastja in nas res prijetno presenetili. Prav luštno smo poklepetali, spili rundo, pokadili preveč cigaret in potem šli vsak na svoj konec - oni domov, mi pa spat. Zdaj smo spanja res že zelo potrebni! Skotalili smo se vsak v svojo posteljo in zadrnjohali v nekaj minutah. Budilka bo zvonila ob štirih zjutraj.... Če bi bila nastavljena pravilno! Ker je danes sobota in ni delovni dan, je budilka ostala tiho, mi pa tudi. Zaspali smo! Konkretno! Prvi se je zbudil moj mož, ob 5:30, glasno rekel "Pa sej ne morem verjet" in v trenutku sva bila zbujena tudi mi2 s Francijem. Še nikoli nismo tako hitro spokali, umili zobe in šli. Adijo Dane, pozdravljena cesta. Še zadnjič! Rit me boli, a ne več tako zelo - ali sem se bolečine navadila ali pa se je že utrdila?;) Po kelnarjevi oceni, imamo do Pirana 30 km, Google pravi 51 km, mi pravimo Kar bo pa bo, pedala pod noge!

Včerajšnji popoldanski počitek in 5-urni spanec pomenita, da smo pripravljeni na naslednjo etapo. Pa smo res? Ob pol štirih zjutraj zvoni budilka, krmežljavih oči in majavih nog spakiramo torbe, umijemo zobe, prižgemo cigaret, zajahamo kolo in gasa proti Trojanam. Klanec v Trojane nas segreje na delovno temperaturo, krofa si ne privoščimo, ker je še zaprto. Obisk WC-ja, cigaret in pali miško dalje. Tako smo zavzeti, da prvo slikico naredimo nekje na poti, od Trojan naprej. Kmalu od Trojan sledi milina .... bicikel gre kar sam od sebe, ves čas rahlo navzdol. Briga nas Lukovica, vseeno nam je za Domžale, kavico si bomo privoščili v metropoli.  V Trzinu se začnejo kolesarke poti, nimamo vesti, da bi jezili šoferje, zato jim ponižno sledimo. Več kot očitno je, da snovalci kolesarskih poti niso kolesarji! Večina njih je speljanih na pločniku - gor, dol, gor, dol....rit pa? Boli!!! Pičimo pravac za Ljubljano. V planu je burek v Ajdi in kava v Holidays Pub-u. Zmagov

Pride dan, navaden, tih in zaspan. Ko se zjutraj že povsem očitno zdi, da bi bolje b'lo, če ga ne bi bilo. Če bi kdaj pa kdaj znala držati jezik za zobmi, bi mi bilo verjetno marsikaj prihranjenega ;) Lani, spomladi, vsa navdušena po nakupu novega bicikla in po nekaj dobrih in uspešnih turah, zinem pred možem in prijateljem, da bi bil cel hec, če bi, tako kot Vlado, šli tudi mi iz Goričkega v Piran. Ni bilo treba reči 2x in fanta sta bila vsa napaljena. Planirali smo, iskali ustrezen termin in trenirali. Na polno! In potem je bilo kolesarske sezone konec, kondicije in utrjenih riti smo imeli za izvoz, na pot pa vseeno nismo uspeli it. Letos, spomladi, nismo nič trenirali, saj smo do junija mislili, da zima ne bo nikoli odšla. Potem je prišla vročina, z njo pa tudi požgani možgani...zinem še 1x, da imamo izziv od lani nerealiziran in zopet ni bilo treba reči 2x in fanta sta se za moje besede prijela ko pijanec za plot. Določi datum, sta kričala! Zrihtej prevo