S kolesom: Mojstrana - Zelenci - Tamar - Trbiž - Belopeška jezera - Mojstrana

Po dveh dopustniških dneh zmerne rekreativne dejavnosti nama je hči dala košarico. Tudi podkupovanje s kino večerom ni obrodilo sadov. Kolesarjenju v odlični družbi očeta in mame se je gladko odpovedala ;) .
Z možem sva zjutraj naložila kolesi na avto in krenila proti Gorenjski, natančneje v Mojstrano. Kar nekajkrat pred tem sva opazovala lično speljano kolesarsko pot, ki se vije vzdolž glavne ceste proti Kranjski Gori in naprej in cedila sline. Danes lahko preveriva ali je lepa in zanimiva tudi v resnici.
Parkirala sva na parkirišču v Dovju pri Mojstrani, zbeganim arabskim turistom pomagala z napotki do Kranjske Gore, potem pa sedla na kolesi.
Po dobrih 10ih kilometrih sva prišla v "mesto". V oko sta nama padli zanimivi kolesi...ki sploh nista bili zaklenjeni. Malo so me srbele ročice...

S kolesarjenjem rahlo okuženo mesto sva takoj izkoristila in si nakupila naglavno ruto in trak, da švic kot stranski proizvod fizičnega napora, ne bo kapljal na kolo ;)

Polna elana in nabita s koefinom nadaljujeva. Malenkost ven iz mesta naju tabla Zelenci usmeri desno po ozki poti, bolj namenjeni pešcem kot kolesarjem.  Pripelje naju do majhnega jezerca in razglednega  stolpa, s katerega občudujeva talni izvir Save Dolinke. Kmalu greva naprej.

Ozka peščena pot naju vodi po drugi strani izvira nazaj na kolesarsko pot. Kot bi trenil sva v Ratečah, kjer se usmeriva levo proti Planici. Malček navkreber, potem na desni zaslišiva ropot skakalcev ob doskoku, pred nama pa gospodiča, ki pobira parkirnino. Za naju se ne zmeni, zato poganjava naprej.

Na vrhu, pred nordijskim centrom, zmanjka asfalta - pred nama je makadamska cesta, sveže nasuta. Juhuhu, akcija čez drn in strm do Tamarja. Spretno se ogibava pohodnikom, ki jih je kar nekaj.  Ne vem po koliko kilometrih, ampak ne prav hitro, prispeva do planinskega doma v Tamarju. Coca-Cola se mi je že kar nekaj časa prikazovala pred očmi in na moje veliko zadovoljstvo dobim zadnjo. Lepo ohlajeno. Mhmmmm...

Po isti poti se vrneva nazaj do Rateč. Ne gre razlagati, da je minilo kot bi trenil ... Po klancu navzdol!

Zdaj spet zavijeva levo na kolesarsko stezo. Najin naslednji cilj so Belopeška jezera. Odcep zanje gladko spregledava, zato se odločiva nadaljevati naprej proti Trbižu. Voziva se predvsem navzdol in ko prispeva v mesto me ima, da se sprehodim po znani trbiški tržnici. Ker nimam pritljažnika iz te moke ni kruha. Nebeška kava na "promenadi" odleže enako dobro.

Počasi postaja vroče, zato je smiselno, da se vrneva tja, od koder sva prišla. No, z manjšim ovinkom do jezer. Ko zapustiva mesto, se desno in močno navzgor odcepi pot, ki bi lahko peljala v želeno smer. Pogumno pritisneva na pedala. Klanca kar ne zmanjka. Še več, postane tako strm, da morava sestopiti in peš porivati kolo. Ampak ne odnehava. Prepričana, da bova nekje že prišla na pravo cesto. Zdaj se pot malo položi in prečka gozdarsko delovišče. Eno drevo še leži čez pot, gozdarji pa se ob pogledu na dva zbegana kolesarja hitro primejo dela in motornih žag. "Pardon i gracie" je vse kar zmoreva izustiti in nadaljujeva. Še vedno po gozdu, bolj navkreber kot ne. Čez čas tabla "Lover Lake". Jupiiiiiiii, prav sva. Hitiva naprej, ven iz gozda na čistino. Nad nama veličastne gore, pod nama pa jezero - zgornje. Božiček je letos zgodaj prišel ;).

Idealen čas za počitek in malico. V družbi konj se nadihava in odpočijeva, a ne za dolgo, da se mišice povsem ne ohladijo.

Spustiva se nižje do spodnjega jezera, ki je še lepše od gornjega, potem pa po "pravi" poti v dolino do kolesarske steze.

Zdaj že čutiva utrujenost in ne planirava novih postankov ali ovinkov. Mojstrana prihajava!

Skorajda brez napora se pripeljeva do Kranjske Gore, saj se pot ves čas rahlo spušča. Vožnja mimo kavarn in restavracij iz katerih se vijejo omamni vonji sveže kuhanih kosil mine hitro in kmalu sva pred Mojstrano. Zavijeva desno v vas, proti Planinskemu muzeju, kjer dobiva nov žig v najine izkaznice. Za ovinkom je parkiran avto, ob parkirišču pa teče Sava, ki omogoči osvežujoče hladno kopel.

Po kolesarski poti Jureta Robiča in nekaj ovinkih sva danes opravila z dobrimi 86 kilometri in 1.300 m višinci. 

Pot je izpolnila najina pričakovanja in še več. Razgledi so neverjetno lepi, gužve ni nikjer preveč, domačini zelo prijazni in ustrežljivi - tudi v Italiji;)