Sometimes I walk

Včeraj popoldne mi je soseda hitela pripovedovati, da se bo vreme skisalo. Da bo pihalo, da bo mrzlo. Kot majhen otrok sem si pokrila ušesa in mantrala "nič ne slišim, nič ne slišim". Sredi tedna sva se s sestro dogovorili, da gremo gor. V hribe. Mož je itaq vedno "za" ;)  Kam? Na Kompotelo.  Kje je to? Zraven Krvavca. Zmenjeno. Ob pol devetih parkiramo na Planini Jezerca pod Krvavcem. Če gre verjeti vremenarjem, je na Krvavcu -10 stopinj. In piha. Kaj čmo...obujemo gojzarje, oblečemo kar imamo, plačamo parkirnino (2€ za ves dan, parkomat vrača kovance) in gremo. Kar čez travnik v breg. Mrzlo je. Prstov na rokah skoraj ne čutim. Premikam se kot robot. Ko iz s soncem obsijanega travnika stopimo v senčno grapo, stopamo hitreje.  Prečimo smučišče na Kriški in po soncu nadaljujemo gor. Po dobre pol ure slačimo vrhnje jakne. In rokavice. In eno kapo. Druga še vedno greje mojo glavo.  Pot ni zahtevna, niti naporna. Podlaga je snežena, vrhnja pla

Čudovito zimsko vreme me vleče ven, v naravo, v čist gorski zrak, na sneg. Tokrat destinacijo določi moja sestra, uro odhoda od doma prestaviva na pol deveto, kar pomeni, da lahko pred tem skočim še na domači hrib. Z ogretimi mišicami sedem v avto in pol ure zatem sva na izhodišču - 40 minut hoje pod Domom pod Storžičem. Za na Storžič imava premalo opreme, premalo kondicije in verjetno tudi premalo "jajc". Vsekakor pa dovolj otroka v sebi za kakšno norčijo. Pod Domom zavijeva levo v smeri Javorniškega sedla. Pot je pokrita s snegom ravno toliko, da ni blata. A z vsakim korakom višje je snega več in temperature nad 0 stopinj mehčajo snežno odejo. Sem in tja se malo vdre, a nama ni hudega. Po 40 minutah hoje v breg prisopihava na Sedlo in urediva najnujnejše za preživetje v teh razmerah - skodelica čaja, piškoti, gamaše, krplje. Še sreča, da moji sestri možgani zjutraj odlično delujejo in se je spomnila na krplje. Brez njih bi se namučili precej bolj

Po feštah, virozah in slabem vremenu, je bila današnja sobota dana od....no, saj vseeno koga;) Z možem sva se odpravila proti Cjanovci, gori nad Hudičevim borštom, ki se dviga nad Preddvorom. Izhodišče: Potoče. Zakaj? Ker na poti od doma do izhodišča nagruntava, da bi turo lahko malo popestrila, nadgradila ali na kratko: podaljšala. Iz Potoč se najprej vzpneva na Sv. Jakoba. Pot je odlično markirana, table in oznake vsepovsod. Zložno in počasi se vzpenjava, zrak se segreva in sonce že kuka izza oblakov. Diši po pomladi, bi rekla moja soseda ;) Od tod nadaljujeva proti Potoški gori. Tam sem enkrat že bila in ko mož ugotavlja, da je pot skoraj ravna, ga zadane - vsa strmina je skoncentrirana v zadnjih nekaj metrih do vrha. Na levi strani se odpira lep pogled na najin cilj - Cjanovca. Ampak do tja je še kar nekaj korakov. Počasi doseževa snežno mejo, korak postane malo bolj majav in zdrsljiv. Na Potoški gori ni drugega kot vpisna knjiga in klopca. In sneg...juhej!