Sometimes I walk

Vsak začetek je težak. Priporočljiva je zmernost in skromnost. In da bi prvi sezonski gorski podvig pohodniku ne vzel volje za nadaljnje pohajanje, si ga danes vzamemo na "izzy". Oziroma, če povem po resnici, počitek po zimski sezoni se sliši precej bolje kot iskanje mej zmogljivosti na toplo pomladno soboto;) Da bi združili prijetno druženje s koristnim sprehodom, se v soboto, malo pred poldnevom, z možem odpraviva proti Pivki, od koder naju prijatelji popeljejo na Vremščico, njihov domači hrib in poligon za trening nožnih mišic in vzdržljivosti. Pred tem se seveda sprehodiva še na domači hrib (Stari grad-Sv.Tilen). Jaz celo dvakrat, da nadoknadim primanjkljaj preteklega tedna;) Pod vznožjem Vremšcice se parkiramo malo čez 13. uro,  ko je sonce visoko nad nami. Še preden dobro vdihnem primorski zrak, štartamo. Prvi nekaj korakov v povsem normalnem, ogrevalnem tempu. Ampak samo prvih nekaj korakov. Zlatan, domačin, ki pozna vsak kamenček, skalo in korenino na tej poti,

Nekaj sobot v letu je rezerviranih za prav posebne pohode. Tudi današnja. Zimski pohod na Porezen je tradicija, ki jo več kot uspešno že 43 let zapored ohranja Planinsko društvo Cerkno. Prvič so pohod izvedli daljnega leta 1976, v spomin na bitko na Poreznu 24.3.1945. Moja kariera pohodov je seveda precej krajša (klavrnih 2x), nekateri iz naše družbe pa se lahko pohvalijo že z več kot 25 pohodi. Torej. Od doma, kot ponavadi, je treba jit zgodaj. Primorci so šli od doma od 5ih, Gorenci malo pred šesto. Naše poti so se srečale v Škofji Loki, od tam pa en za drugim proti Davči. Zrak je bil sicer še hladen, a nas zaradi sonca, predvsem pa strmega brega, zagotovo ne bo dolgo zeblo. Ko pridemo ven iz gozda in sence, jo užgemo direktno gor po čistini. Če krave lahko, lahko tudi mi, reče kolega. A bejš? Ja, ni druge...nogo pred nogo, pogled pa bolje da zgolj predse kot pa naokoli, da nas slučajno ne mine pohodniška vnema. Naša mala skupinica se v strmini raztegne skoraj čez vs

Ta teden, z retrogradnim Merkurjem, naraščajočo Luno, odpovedovanjem čokoladi zaradi 40 dnevnega posta in PMSjem, moj psihofizični nivo energije ni bil prav nič navdušujoč. Ta isti teden je moj mož dežuren, kar pomeni, da ne more / ne sme v hribe. Kar v nadaljevanju pomeni, da s sestro sami izbirava destinacijo za sobotni izlet v hribe. Ne vedoč, kako hvaležni bova za svojo odločitev v soboto zjutraj, v začetku tedna izbereva lepo, prijazno, kratko in (upava) zasneženo turco na Ratitovec. Ta teden, tako kot vsak teden v tem letu, dan za dnem z možem, sosedo Vesno in pasjim kosmatincem, nabiramo kondicijo s sprehodi na domači hrib Stari grad - Sv. Tilen. Soseda vsak teden vpraša, kakšni so plani za soboto, in še noben teden se ni opogumila, da bi šla z nami. Do tega tedna. In so se začele. Priprava. Resne. Vsakodnevne. Spremljanje vremenske napovedi, razprave o možnosti snega, o tem kaj vzeti s seboj - od oblačil, opreme do hrane in pijače. Do petka uspemo dogovoriti vse podrobnost

Sobota. 3.30 zjutraj. Alarm tuli. Koma. Ko se zavest zave, vstanem. Tuš. Mož skuha kavo in pripravi pomarančni sok. Ruzak. Superge. Gremo! Via Ilirska Bistrica, od tam pa....proti Snežniku. Menda ;) Na poti do Ilirske Bistrice, v Pivki, naloživa dva slepa potnika in drvimo za poltovornjakom, ki očitno vidi na števec samo do 50 km/h. V Ilirski, pri prijateljih, srknemo kufe, oprtamo nahrbtnike in se podamo na pot. Bojda je pred nami cca 30 km in kar nekaj višincev. Kje vraga bomo na Primorskem našli en kup višincev, mi še ni jasno. No, pa mi je kmalu postalo ;) Pot se vije gor in dol. Lepa gozdna pot. Nekje kolovoz, nekje kozja steza. Listje, skale, predvsem pa nič blata in odlične temperature za hojo. Ko to združiš še s pestro ekipo 12 članov sotrpinov, starosti od 29 do 66 let, dobiš nepozaben dan. Najprej  gor na Sv. AHAC - 748 mnv  (po domače Ah'c), potem malo dol in nazaj gor na Goli vrh - 859 mnv. Od tu spet dol in nazaj gor na Sopil - 869 mnv. In tako