Epilog DPS: Velika planina, Rzenik, Konj

Lani maja smo peterica norcev prehodili Domžalsko pot spominov (DPS). Ko smo knjižico žigov, nekaj komentarjev in slikovno gradivo poslali Planinskemu društvu Domžale, so nam vrnili Priznanje, značko in dobrobis za eno nočitev v Domžalskem domu na Mali planini, ki smo ga, lepo po gorenjsko (nič ne sme iti v nič), kanili izkoristiti.

Nekaj ščepcev organizacije, kanček dobre volje, šilce žganja in smo šli. V petek popoldne, po službi. Zbor pri Calcitu. Naprej pa tako, kot najbolje znamo - peš :)

Za zapisnik naj dodam, da je Tina (ta drobna), parkirala pri Calcitu (430 mnv), ostali pa 500 metrov višje (480 mnv), na eni od serpentin na cesti proti Sv. Primožu.

Ura je odbila 5 popoldan, prisrčnice so dale od sebe nekaj moči in pot se je lahko začela... Navkreber!

 

Zarja je poleg večera in z njim teme, prinesla oddih in spokojnost. V prijetnem klepetu smo postavljali nogo pred nogo in sledili drug drugemu v klanec.

Približno uro hoda do Domžalskega doma prispemo na razpotje... Levo vodi pot čez Pasje peči, naravnost gor čez Pirčev vrh. Vodja poti odredi, da gremo naravnost gor. Roman ugovarja. Bi šel po ravnem. Čudno. Poslušam in ne razumem. Sporazumemo se in gremo naravnost čez Pirčev vrh (1.373 mnv). Ko pridemo gor, moramo dol. Zakaj že nismo šli okoli, po ravnem??? Ker je ozko in prepadno. In polno korenin! Se bomo vrnili čez Pasje peči jutri, ko bomo šli nazaj. Aha, ok, Tino je strah. Samo povem :)

Končno zlezemo iz gozdne meje, pod nami morje luči, nad nami pa skoraj polna luna in jasno, zvezdnato nebo. Če bi bilo za kakšno stopinjo topleje, bi bilo že kičasto. 

Malo pred osmo uro pridemo na Domžalski dom na Mali planini (1.534 mnv), kar pomeni, da bomo pili, jedli in spali :)

Tina je z oskrbnikom Doma dogovorila večerjo in spanje... Skupna spalnica se greje, večerja je na štedilniku, prisrčnice še polne... Na zdravje!

Za večerjo pasulj, zelje s klobaso in sirovi štruklji... Mhmmm, s kruhom pomazano. In konkretno poplaknjneno:)

Da bi ne šli spat jutri, prosimo za račun. Kelnarci damo dobropis. Kaj je to? 3 leta sem že tukaj, pa jih še nisem videla, presenečena pove. Kaj? Še nihče ni prišel zastonj prespat? Smo pa res ta pravi Gorenjci :)) Predsednica društva je menda danes tukaj, jo bo povprašala, kaj naj s tem. Z unovčenjem torej nimamo nobenih težav, gospodična nas pospremi v našo sobano.... Brrrrr, mater je mraz! Verjetno ni. Ko umijemo zobke, slečemo pohodno opremo, obujemo vunene čarape in se zvalimo pod 3 volnene odeje, postane toplo... Lahko noč!

Spanje je tako tako, ob 6ih pogledujem na uro in čakam... Da se zbudi še kdo. Po 15ih minutah se na pogradu nad mano Tina premakne. Pa še 1x. Obriše nos. Verjetno je to moja iztočnica? Poiščem zobno ščetko in vstanem. Tudi moj mož je buden. Jupiii, akcija. 

Na poti iz wc-ja se skozi okno zasvetlika jutranja zarja. Trije se oblečemo in spakiramo in gremo ven, na hud mraz, čakat sonce. 

Kdor čaka, dočaka in medtem ko Mi3je zunaj zmrzujemo in iščemo najboljšejšo fotko, se v Domu prebujajo ostala člana naše ekipe in ekipa Doma, ki nam skuha odlično jutranjo kavo in jajčka na oko. Pozdravit nas prideta še predsednica društva in njen mož, markacist, splaniramo pot domov, oprtamo nahrbtnike in okoli devetih krenemo novim dogodivščinam naproti. 

Dan je čaroben - jasno nebo, toplo sonce, zamrznjena podlaga, nikamor se nam ne mudi... Pot domov razvlečemo (kar pomeni, da ne gremo čez Pasje peči - Tina, resno?), saj smo prepričani, da nam je tu gori lepše kot bi nam bilo v dolini. 

Najprej se povzpnemo na vrh Velike planine - Gradišče (1.666 mnv). 

In se spustimo do Planine Konjščica (1.505 mnv). 

Od tu je lep pogled na Rzenik in Konja - dva sosednja hriba, na katera danes še kanimo stopiti.

Spustimo se naprej na Planino Dol (1.308 mnv). Strmina ni tako zelo huda, kot je huda ledena podlaga na poti - čas za derezice!

Zares huda strmina je pred nami... Pot na Rzenik in Konja...

Čeprav samo dobro uro po oznaki na tabli, je vzpon peklenski, ker se ne položi, da bi noge malo počile. Pri Mlakarjevi bajti (1.650 mnv) končno zajamemo sapo...

(levo na sliki v daljavi Rzenik, desno Konj)

Pojemo frutabelo in nadaljujemo proti Rzeniku. 

Pot je težka - polna ruševja oz. njegovih korenin, skal in ledu... Precej pozornosti in zbranosti je potrebno, da pridemo gor...

Rzenik - 1.833 mnv.

Za dol si spet navlečem Verige, ki me rešijo nekaj gotovih padcev... Paziti moram le, da me ne zanese s poti v prepad. 

Preden zares sestopimo, se povzpnemo še na sosednjega Konja (1.803 mnv). 

Vrnemo se po isti poti do Planine Dol, potem pa jo mahnemo proti Kamniški Bistrici. Nedavni orkanski veter je na pot nanesel ogromne količine listja... Skorajda nismo več hodili, ampak plavali!

Počasi smo priplavali do spodnje postaje nihalke, ki vozi na Veliko planino. Pot je bila dolga, razvlečena in do naših kolen neusmiljena. Kljub temu smo zbrali voljo in moč in se povzpeli malček nazaj gor na Kraljev hrib (540 mnv). Nujno smo potrebovali hidracijo, saj so nam zaloge vode popolnoma pošle. Pa tudi Romanovih piškotov iz Mojčinega nahrbtnika se nismo branili :)

Od Kraljevega hriba nas do avtomobilov loči še cca 6 km poti - namesto asfaltne smo izbrali gozdno, Koželjevo, pot ob reki Kamniška Bistrica, ki vijuga ob strugi, se dviga in spušča in je prav zabavna - priporočamo! 

Ko se Koželjeva pot priključi glavni, asfaltni cesti, imamo še 2 km do Calcita... Mala malica!

Tina je zdaj v absolutni prednosti, saj ima avto parkiran na parkirišču pred Calcitom. Ostali moramo v breg do avta. V izogib kasnejšim očitkom seveda tako tudi storimo. 

Družbo Tini dela še Mojca, obe nam prešerne volje mahata v spodbudo... ali pozdrav... ali opomin?! :) 

Moj pogled je ravno tako krasen... 

Roman naju je gladko prehitel po levi... Jo je užgal kar naravnost gor skozi gmajno! Goljuf:) 

Vsi skupaj se spravimo dol, do deklet, nazdravimo na krasen dan, se objamemo v slovo in spakiramo v avtomobile, ker je kar naenkrat postalo zelo hladno... Ali pa smo samo utrujeni in lačni??? 

Z dvema jajcema na oko, kosem kruha, eni frutabeli in nekaj piškotih smo preživeli pohodni dan, ki sploh ni bil skromen - niti po višincih niti po dolžincih. Človeško telo res ne potrebuje veliko, da bi dobro funkcioniralo:) 

Zdaj potrebujemo nov izziv, ki ima za nagrado brezplačno nočitev... Pozna kdo? :) 

Statistika:

Calcit - Domžalski dom: 7,1 km; 1.150 višincev; 2h 40min

Domžalski dom - Gradišče - Rzenik - Konj - Kamniška Bistrica - Calcit: 20,3 km; 925 višincev (in 2.000 navzdol); 6h 40min