Domžalska pot spominov - 17. in 18. maj 2019

Rek pravi "nesreča nikoli ne počiva". Mi pravimo "pohodnik nikoli ne počiva". Očitno ne zdržimo dolgo brez izzivov. Zato smo si tokrat zadali konkretnega.

Nekega zgodno spomladanskega dne mi mož na poti iz službe domov previdno omeni peš pot okoli Domžal. Tam okoli 100 km ima. In 4.000 višincev. Kaj praviš?
Ja, super! V koliko dneh pa?
(malo premora) Hmmm, v enem?
Ja valda, kar pejt!
Bi šla še sodelavca - Tina in Jež. Bo ful fajn, boš vidla!
Ta dva sta norca, tud slučajno ne grem!

Dnevi minevajo, pomlad prihaja in odhaja. Potem mi mož prinese domov dnevnik žigov po Domžalski poti spominov (v nadaljevanju DPS) z zemljevidom. Me je minilo še bolj!

Konec aprila mož sporoči datum odhoda - 17. maj. No prav, no. Potiho se s prijateljicami dogovorim, da me pridejo iskat, če slučajno ne bom zmogla. So moj skriti adut. Psssst;))

V petek popoldne, ob 17ih se dobimo v Domžalah, pri 1. kontrolni točki DPS (od 21ih). Takole nasmejani se vsi štirje podajamo na pot, ne vedoč kaj nas čaka. A z nami je tudi ga. Jež. Spremljevalna ekipa. Okoli  polnoči nam pripelje kavo. Okoli osmih zajtrk in potem z nami nadaljuje v zadnjo tretjino poti. Ker je prvi dve že obhodila. Srečnica!!! In srečni mi, da jo imamo!

Z zagnanim in precej pogumnim korakom začnemo z obhodom prizorišč, kjer je med 2. svetovno vojno umrlo 922 domačinov, po poti, ki je bila uradno odprta maja 1980, obnovljena pa konec leta 2018.
Tako kot Mojca je tudi Roman prvi dve tretjini poti že prehodil. Natanko ve, na katerem drevesu ali skali je markacija in za katerim ovinkom je smerna tabla. Prav tako ve, kje so postavljeni žigi na kontrolnih točkah. Ostalim trem ni treba biti pozoren še na to, zato lahko klepetamo in uživamo.
Ježeve  dolge noge  nas silijo v hiter tempo, do KT2 pridemo ekstremno hitro.

Medtem ko Tina in Robi v grmovju ob spomeniku iščeta žig (pri domačiji pod cerkvijo Sv. Kunigunde na Taboru nad Ihanom, 370 mnv) jaz lovim sapo.

Ko pridemo iz gozda, se pogled odpre. Zadihamo. V daljavi zagledam hrib. Lep. Dokler Roman ne pove, da ga bom lahko videla čisto od blizu;)

Držimo tempo in hitro pridemo na KT3 (Oklo nad Ihanom, 459 mnv).

KT4 nas čaka na Sv. Trojici (461 mnv), kjer se povzpnem na luštno lovsko opazovalnico, trojico pa pošljem k Sv. Trojici po žig ;)

S Trojice se povzpnemo na Murovico (743 mnv), tisti hrib iz prejšnje fotke. Na njem ni kontrolne točke, je pa lep razgled.

KT5 nas čaka na Ciclju (836 mnv). Še vedno držimo odličen tempo in res hitro nabiramo žige. Ko bi se še kilometri na urah vrteli tako hitro. Bilo jih je šele okoli 15.

Od tu se začnemo spuščati proti Moravčam. Pozdravi nas teta Luna in nas nosi do lično izdelane klopce ter naprej do Planinskega doma na Uštah (658 mnv), kjer nas čaka žig za KT6.

Iz neznanega razloga s KT6 nimam slikce. Potreba po WCju in nečem konkretnem za popit je bila očitno prehuda;)

Ker se je dan prevesil v noč, nataknemo naglavne svetilke, Roman teče do Moravč, da izpolni dnevno kvoto (ultra tekač, kaj čmo!), mi pa zložno za njim. V Moravčah štemplajmo KT7 (378 mnv).

Lahkih, srečnih nog nadaljujemo proti Limbarski gori, kjer nas čaka že KT8 (773 mnv).

Roman pokliče domov in ženi naroči, da lahko pristavi za kavo in štarta. Dogovorita se za mesto srečanja, na drugi strani Limbarske gore. Jaz sem slišala samo to, da bomo kmalu pili kafe.

Hitro štemplamo, malo je hladno, ura je okoli 23ih. Vonj kave se plazi do mojih nosnic. V daljavi vidimo luči...to je Mojca!
V prtljažniku avtomobila se najde vse in še več! Kava, voda, Coca-Cola, piškoti, banane...ni da ni!!! Mojca natanko ve, kaj rabimo po 30ih kilometrih. Hvala ti <3

Preden postane preveč luštno, nadaljujemo. Na Golčaj - KT9 (687 mnv).

Poti seveda ne zmanjka, sreča je, da sploh ni dolgočasna in za vsakim ovinkom naletimo na kaj novega. Tu celo na odsek, ki spominja bolj na visokogorje kot pa na gozdno pot;)

Oznaka E6 pomeni, da hodimo po evropski pešpoti, ki poteka od Baltika do Jadrana. A bi se mogoče kdaj lotili kar cele???!!!
Šalo na stran in blazinice za žige ven - prispeli smo na KT10 Doline (714 mnv).

Moje telo se tu nekje začne zavedati, da se ne šalim. Hecen pritisk se iz zadnjega dela nog plazi proti tazadnji. Mišice? Ne. Živec? Menda. Razteguj, pravi Roman. Ubogam. Vsakič, ko se ustavimo;)

Drvimo proti Trojanam, najbolj vzhodni točki te obhodnice. Del poti moramo prehoditi po glavni cesti, kar je pravo kaskaderstvo. Kamioni. Avtomobili. Vsi norijo. Ne počutim se varno, zato hitim še bolj. Da bo čimprej konec. In bomo na varnem. Ob 1.40 prispemo. Na Trojane. Odprt je samo nočni WC. Krofov ni. Kar je v redu, saj bi verjetno ostali kar tu, če bi pojedli kakšnega.

Prva tretjina je narejena...skoraj 40 km in 2.000 višincev. V dobrih 8ih urah. Ni slabo!

Še posebej ni slabo glede na Tinino optimistično časovnico, ki jo je sestavila preden smo se podali na pot. Njene računske sposobnosti so očitno okužene z jasnovidnostjo.

Gre nam res dobro, a je pred nami še veliko. Najprej žig s Trojan, ki ga najdemo na drugi strani ceste (če je gostilna odprta, ga najdete tudi tam) - KT11, 563 mnv.

Od tu dalje se moramo najprej spopasti s Špilkom, najvišjim hribom na tej obhodnici. Njegova višina nas sploh ne skrbi. Pot do gor je široka, makedamska, ki se počasi, zelo počasi, vzpenja. Ravno zaradi te svoje počasnosti je dolga. In zaradi dolžine dolgočasna. Ojoj... Ga ni več dela telesa, ki bi bil brez bolečine...kljuva v nogah, v hrbtu, v stopalih, v glavi....a je res tega treba?!? Nihče od trojice ne jamra. Jebemti, a imam res tako malo kondicije? In tako slabo utrjeno telo? Saj ne, da bi komu privoščila, da trpi. A je bolečino malo lažje prenašati, če nisi sam. No, lahko bi tudi kakšen kilometer več naredila v pripravah in pojedla kakšno čokolado manj...potem morda tudi mene ne bi nič bolelo?

8,5 km klanca od Trojan do Špilka mine, tako kot mine marsikaj - z jekleno voljo! Žig ni na vrhu hriba, ampak 100 metrov nižje - pa je ena majhna muka prišparana;)

KT12, Špilk, 957 mnv, poštemplamo v dnevnik in kljub nizkim temperaturam in vlažnemu ozračju izsilimo kratko pavzico. Za sendvič. In cigaret;)
Preden postanemo ledene kocke, stopimo na noge in marš proti Češnjicam nad Blagovico, 716 mnv, kjer nas čaka KT13.

Ni potrebno vpiti na ves glas, mislim da je iz slik lepo razvidno, da močno čutimo kilometre, ki so za nami. K sreči je prišlo jutro in z njim dan. Prišel pa je tudi asfalt in z njim nabijanje v sklepe in pekoči podplati. No, in?
Čez nekaj kilometrov se privlečemo do KT14, 546 mnv, Trnovče.

Še čisto čisto malo korakov moramo narediti in prišli bomo do Mojce, ki ima poleg kave v prtljažniku tudi stol. Gas!

Ahhhhhh, takole se pa da! Pomalicamo. Se hidriramo. In napolnimo z energijo. Po vsem tem, bi šla najraje z Nino (ta malo Ježevo) domov. In zaključila za danes.

Mojca, ki gre od tu naprej z nami, preusmeri mojo pozornost na cilj, na kratko se zamotim in preden se zavem, že spet hodimo.
Roman in Mojca dela poti, ki sledi še nista prehodila. K sreči pa je iz teh krajev doma Tina. Nič nismo v skrbeh, enako brezskrbno nadaljujemo. Zajtrk nam je vlil nove energije, veselo in sproščeno klepetamo in v Dupeljnah sledimo markacijam. Tina pripomni, da se ji ne zdi prav. Prepričamo jo, da vidimo kup markacij in da je zagotovo prav. Spuščamo se globoko dol. Preveč dol. Tina še kar ni zadovoljna. Končno potegnem ven telefon in vklopim gpx sled. Sledili smo napačnim markacijam. U tri pi*** ma*****!!!!! Konkretno smo falili. Usekamo jo desno gor, zgrešimo še 1x in se nehamo usajat. Sledimo Tini. Ujame nas dež. Cca 5 ur preden je bil napovedan. Jebemtiš!
Tina nas suvereno, brez markacij in smernih tabel, pripelje na naslednjo KT15, Lukovo bolnico na Kolovcu, 499 mnv. Sem pridemo s pribitkom 5km in dodatno uro - to je za povrh, za rezervo ;)

Še vedno v dežju nadaljujemo. Ravno toliko pada, da razmoči vrhnjo plast. Na odseku, ki je strm in ilovnat, zgubiva tla pod nogami jaz in Mojca - itaq, da so krive superge!!!

Dež poneha, palerina pospravimo in z vedrim odnosom nadaljujemo. Delamo se norca iz sebe, drugih in same poti, ki je res slabo označena. Na naslednjo točko nas pot pelje okoli riti v žep. In to po asfaltu. Eh, pa saj je vseeno. Rudnik pri Radomljah je KT16, 362mnv in s tem oddelana druga tretjina poti.

Nadaljujemo po ravnem, po asfaltu do Radomelj. Označeno tako ali tako ni nič. Vleče se za znoret. In potem je žig postavljen tako, da moramo hoditi hudo naokoli. Grrrrrr. Ježa pri Ježu globoko v posestvu skriva spomenik in žig. KT17, Radomlje, 325 mnv je naš!

Po podatkih iz spletne strani DPS smo naredili drugo tretjino, dodatnih 32 km in 1.200 višincev. Plus tistih 5km za povrh. Ostala nam je še zadnja tretjina. Mi mamo to!

Še vedno brez označb poti sledimo Tini. Ni šans, da bi brez njene pomoči našli pravo smer s tako lahkoto in zaradi tega tudi napredovali tako hitro. K sreči je naslednji žig blizu - pod Homškim hribom.

Medtem ko ekipa štemplja dnevnik (KT18, Homški hrib, 340 mnv), se jaz namenim kar v breg, saj imam občutek, da ne bom speljala, če se ustavim.

Pred nami je še dvojni izziv do cilja, in sicer mengeško polje in dolg vzpon na Rašico. Po vseh teh urah, noči brez spanja, desetinah kilometrov in višincev, je vsak naslednji korak mala zmaga. Bolečina seva iz stopal do možgan. Ni prijetna. Postaja toplo. Sonce se bori tako kot mi. Ni mi še jasno, kako mi bo uspelo. Kot v transu prehodim mengeško polje. Na Mengeško kočo se komaj privlečem. Mojca pridno štemplja dnevnik, KT19, Mengeška koča na Gobavci, 433 mnv, je naša....juhuhuhu!

K sreči je Tina izbrala mizo s klopmi, obloženimi z blazinami. Ne oklevam. Uležem se in dvignem noge. Da kri steče dol. In si noge malo odpočijejo. Zdaj je čas za hitro regeneracijo. Privoščimo si energijskih napitkov in nekaj malega hrane. V bistvu smo kar ok!

Presenetljivo mi je počitek zelo dobro del. Noge so sicer boleče, žulje še vedno čutim, a nekako gre bolje kot prej. Pred nami je 7 km klanca, poti po grebenu na Rašico. Ni bilo lahko, a je šlo. Tik tak smo bili na vrhu. Veseli, zadovoljni in utrujeni.

Žig KT20, Rašica, vrh Staneta Kosca, 640 mnv pospravimo v svoje dnevnike in nahrbtnike in na kratko zadihamo pri koči. Do cilja imamo samo še spust, cca 6 km dolg. Z lahkoto!

No ja, ni tako lahko. Spustimo se do Dobena in po glavni cesti nadaljujemo do Spodnjega Dobena in gostilne Ručigaj, kjer nas čaka KT21, 395 mnv. Zdaj ni več vprašanje ali nam bo uspelo ali ne. Smo že skoraj tam. Hitimo. Po gozdu do trzinskega gradu. Kdo je utrujen?

Še čisto malo do cilja. Odštevamo metre. Začenja rositi. Še malo....

Najprej zagledamo avto, tistega ki nas je reševal ponoči in zjutraj. Potem šolo in spomenik. To je to! Koooooonec!!!!!

KT22, Trzin, 299 mnv, je osvojena!!! Uspelo nam je. Prehodili smo Domžalsko pot spominov v enem kosu. In enem dnevu. Naše ure so nabrale 98 km, 3.200 višincev in 23 ur. Z vsemi postanki in tistimi 5 km, ko smo zalutali. Kapo dol! Čestitke vsem. Ponosni smo nase ;)

In za zaključek...ko smo sezuli superge in nogavice, se je uscalo. Na polno! Za las smo ušli. Še dobro, da je Roman držal tempo. Še dobro, da je poznal 2/3 poti. Še dobro, da je Tina doma na območju zadnje tretjine in veliko ur preživi na neoznačenih poteh Radomelj in okolice. In še dobro, da ne obupamo zlahka;)
Brez odlične ekipe morda ne bi uspela. Zagotovo pa bi bilo precej težje. Hvala vsem, še posebej Mojci, ki se je odrekla spancu in nas pocrkljala takrat, ko smo to najbolj potrebovali.

Domžalska pot spominov ni od muh. Verjetno je bila najtežji pohodniški izziv doslej. Čez čas, ko se bodo žulji posušili in bodo sklepi spet lepo sodelovali z mano, bom morda lahko podala bolj objektiven pogled na to obhodnico. Dotlej pa vsem, ki se boste podali v spopad z njo svetujem, da se dobro pripravite - fizično in organizacijsko. Na spletni strani DPS so na voljo vse informacije, imejte jih s seboj, tudi gpx sled, saj zaradi pomanjkanja markacij in smernih tabel, lahko hitro zaidete s prave smeri.