Gorenjska (Svetovišarska) veja Jakobove poti Slovenije
#norcinapoti v zadnjih dveh
(koronskih) letih nismo izginili s pešpoti, smo pa večkrat ubrali kakšno tako,
ki je zaradi policijskih, regijskih, občinskih in drugih odlokov, nismo smeli
objaviti 😊 V začetku
letošnjega leta smo individualnim podvigom, treningom in vsem vrstam
prilaganja, naredili odločni konec in ponovno uvedli skupna, aktivna druženja.
Lotili smo se "na lahko" s pošihtovskimi sprehodi na domačo
Rašico.
Že na prvem reuninonu je bilo čutiti mravljince, neizmerno željo po daljših, bolj avanturističnih dogodkih. Ob prvi skodelici čaja in prvemu šilcu antigripina Mojca obelodani, da jo letos čaka Abraham in zelo pretkano izrazi svojo, nič tiho in nič skromno, željo, da bi rada šla na romarski pohod iz Ljubljane do Višarij. Kot darilo sebi za rojstni dan. Z nami vsemi za družbo. Kot izkušena romarka😛vem, da je gorenjska Jakobova pot dolga cca 140 km, zato hitro ocenim situacijo in na glas razmišljam, da bi bila zadeva izvedljiva v 5ih dneh - zložno, počasi, z veliko zabave in druženja. Roman se aktivno upira mojemu predlogu, češ, da to zmoremo v 3eh dneh, da nima smisla, da nategujemo časovnico in da nimamo dovolj dopusta, da raztegnemo pot v 5 dni. Enako odločno se upirava tudi z Mojco in bolj medlo zaključimo srečanje z odločitvijo, da bomo romanje izvedli, podrobnosti pa še sledijo. V mesecih, ki so sledili smo ohranjali ne-redna ponovna srečanja, velikokrat v okrnjeni zasedbi (koronca, taxi služba, dopust, lenoritis itd.), 1 mesec pred načrtovanim pohajkovanjem, pa nas Mojca obvesti, da zaradi težav s hrbtom in podplatom, ne bo mogla prehoditi cele poti, bo pa z nami na poti ves čas kot podporni član in nam bo zagotavljala osvežitev na poti, nekaj km pa bo tudi prehodila z nami. V trenutku, ko je to rekla, sem vedela, da Roman niti slučajno ne bo pristal na 5-dnevno rajanje, aja romanje... Seveda je naštudiral, da zmoremo v 3eh, če prvi dan začnemo že zvečer. Tinca nas razveseli in oznani, da se nam pridruži drugi dan, ker bo prvi dan pohoda še grela svojo majhno ritko na morju. Po burni debati na koncu popustim in se strinjam, da odidemo na pot z ultra lahkimi nahrbtniki v petek ob 20.00 uri zvečer, preostalo robo pa zložimo v Mojčin avto.
1.etapa: Ljubljana - Radovljica (66,55 km, 2.628 m višincev, 13h 35m)
Čeprav se gorenjska veja Jakobove poti uradno začne na Gornjem trgu pri cerkvi sv. Jakoba, smo se trojica (Roman, Robi, Tina) podali na pot pri gostilni Čad pod Rožnikom. Mojco smo poslali v trgovino, da nakupi nujne potrebščine za na pot (izotonične pijače, Donat, čokoladice, razkužila ipd.) in na zaslužen počitek po že dva dneva trajajočem presenečenju bližnjih in daljnih za 50. rojstni dan. Mi smo se za ogrevanje povzpeli na Rožnik in prvič štempljali romarsko listino (potni list, credencial).
Z Rožnika smo se spustili do Koseškega bajerja, po ulicah čez avtocesto in na Pržanu v Šentviški hrib (do Stanežič se lahko hodi ali čez hrib (varianta Lj-Stanežiče) ali pa po asfaltni cesti).
V soju naglavnih lučk smo iskali rumene puščice in jakobove školjke, ki kažejo pot, večkrat pa smo si pomagali z aplikacijo Komoot, ki jo je priporočil prijatelj, tudi pohodnik na romarskih poteh. Če v aplikacijo uvoziš gpx sled poti, se praktično ne moreš izgubiti. Nujno je zgolj to, da redno gledaš na aplikacijo 😉
Iz šentiviških gričev se spustimo v Stanežiče, kjer bi morali ponovno štempljati listino, a ker je cerkev sv. Jakoba od nas oddaljena nekaj 100 metrov (mimo nje se gre, če pridemo sem po glavni cesti), se odločimo da kar nadaljujemo naprej navzgor, v Polhograjce mimo Slavkovega doma do sv. Jakoba nad sv. Katarino.
Pri cerkvici sv. Jakoba nad Katarino je ura odbila polnoč. Čeprav je bilo hladno in temno kot v rogu, smo potegnili sendviče iz nahrbtnikov in mišicam dali energijo za naslednji del poti, do Škofje Loke.
Spustili smo se v dolino in se potem ponovno povzpeli nazaj gor do Osolnika in potem nazaj dol in gor po grebenu in vratolomnemu spustu do Puštala in čez Hudičevo brv v staro mestno jedro Škofje Loke.
Roman je vso pot do tu obljubljal burek na avtobusni postaji. Okus mastnega testa in bogatega sirovega nadeva se je bohotil v mojih ustih do trenutka, ko je iluzija o izdatnem zajtrku treščila v okno zaprtega kioska. Ura še ni bila 4:00 zjutraj 😟 Vseeno izkoristimo klopco na postaji za kratek počitek, hidracijo in preverjanje kaj se dogaja z mojimi prstki v čevljih - na pogled prav nič (po enem
tednu od zaključka romanja so se od znotraj obarvali modro, zdaj čakam, da ali
odpadejo ali prerastejo🙄), zato čeveljce navlečem nazaj gor in hop naprej za puščicami in školjkami. Zadeta od pomanjkanja spanca fanta speljem na napačno pot, po nekaj korakih razkrinkamo mojo zmoto in se vrnemo nazaj, na pravo pot - Varianta Stara Loka.
Ravninski del poti čez del mesta in potem polja je bil vlažen in hladen. Dvignili smo tempo hoje, da smo se malo segreli, prispeli do Crngroba in nepazljivi v sproščeni debati medtem ko sem praznila mehur, ubrali lahko pot po klancu navzdol proti Dorfarjem. Ojoj, narobe. Pogled na zemljevid nas strezni, obrnemo se nazaj gor proti cerkvi v Crngrobu in nadaljujemo v breg proti Čepuljam.
Ura je bila 6:00 zjutraj, pri kamniti klopci pod Čepuljami smo si natočili vodo in zbudili prijatelje, ki so te dni pohajkovali po primorski veji Jakobove poti (Ljubljana-Trst). Poklicali smo Mojco, saj se je približeval čas za prvo jutranjo kavico in zajtrk.
Prvi jutranji žarki so obsijali naša prezebla telesa, vonj po sveži kavi pa nas je gnal naprej. Blatna kopel, trava polna rosnih kapljic in Mojca s "sportbilly" vozilom so bili zadostni motivator, da smo se kot blisk povzpeli do Zgornje Besnice.
Sveža kava, rogljički, stolček in poln prtljažnik suhih oblačil so naredili dan nov, sproščen, poln energije in zagona za nadaljevanje poti. Tinci sporočimo, da smo ok. Ko nam pošlje slikico pogleda s terase, ugotovim, da smo pravzaprav na istem 🤪
Siti, napiti, spočiti se skupaj z Mojco podamo naprej. Del poti bo Mojca hodila z nami, potem se bo vrnila po avto in tako nadaljevala do konca romanja. Mojčin tihi cilj je, da primerno svoji starosti, v teh 3 dneh prehodi vsaj 50 km. Naš tihi cilj je, da celotno pot prehodimo za njo, za zdravih in blagodejnih naslednjih 50.
Iz Besnice se po cesti spustimo mimo slapa Šum, ki se napaja iz Nemiljšcice in se izliva v Savo (od blizu si ga je Mojca pogledala na poti nazaj), ob železniški progi in reki Savi pa nadaljujemo proti Podnartu in Ljubnemu.
V Ljubnem se povzpnemo navpično navzgor do cerkve Marije udarjene, pod katero domuje tudi prijateljica z družino. Medtem ko jaz štempljam listine in klepetam z možem te prijateljice, fanta mirno meditirata vsak na svoj način in ne kažeta pretiranega elana za nadaljevanje poti.
A kar gre gor, mora tudi dol. Malo tipičnega ženskega prigovarjanja in z gospodoma že maširamo naprej proti Brezjam. Ura še ni 11 dopoldan, zato Roman hitro izračuna, da bomo v Brezjah prekmalu in je edino logično, da potegnemo še vsaj do Radovljice - vse pod pretvezo, da nam bo naslednji dan lažje, ker bo pot krajša. Medtem ko hodimo, občudujemo naravo in se lovimo po razmajanih stopnicah proti romarskemu središču, vsak zase premlevamo to idejo.
Na Brezje prispemo pred Mojco, poiščemo senco v kavarni ob cerkvi in si privoščimo vsak svojo drogo za nadaljnjo, pre-potrebno hidracijo. Kratek posvet, načrt in spet smo na poti. Vsi 4je se usmerimo proti Radovljici, Roman se bo malo pred ciljem obrnil in tekel nazaj po avto...ker 65 km hoje pač ni dovolj!
2.etapa: Radovljica - Kranjska Gora (45,63 km, 948 m višincev, 8h 36m)
Jutro vedno pride prezgodaj, če je zunaj mraz in dež pa sploh. Pakiranje, priprava sendvičev za na pot, kuhanje kave, veselje ko končno pride še Tinca in je ekipa norcev popolna. Tinca je poleg sebe prinesla tud cel kup žalostnih novic od doma, med njimi tudi ta, da so se za vedno poslovili od svojega štirinožca. Molitve (tisto malo, kar jih še znamo) bodo usmerjene v njegovo lahko pot in bivanje v pasjih nebesih 🖤. Žal se je potrebno obuti (superge, kljub temu, da so 2 številki preveliki, komaj navlečem nase, tako imam zatečene podplate in prste!), hitro skočiti v avto in se v Radovljici spet podati na pešpot. To jutro začnemo vsi skupaj, iz mesta se spustimo do Save Bohinjke in tako nadaljujemo do meje z občino Bled. Poslovimo se od Mojce, ki se (spet) vrne po avto.
Štirje nadaljujemo do Ribnega in potem ob Blejskem jezeru proti železniški postaji, kjer nas spet čaka Mojca. Rahlo rosenje se je nekje na pol poti spremenilo v dež in nase smo prvič navlekli palerince (tiste iz Muellerja in Tedija, za katere je potrebno odšteti 1€ ali celo manj).
Mojca nam je od železniške postaje prišla naproti s čudovito informacijo - na postaji je bife odprt, kava zagotovljena! Petarde v riti in kot blisk smo se povzpeli nad jezero in se parkirali pred bife, pod veliko zeleno marelo. Kava je bila boljša, kot katerakoli doslej. Pecivo, ki je ostalo od Mojčine zabave, je pošlo v nekaj minutah, Tinca je potico (baje) pozabila doma.
Za kratek čas smo se ponovno ločili, Mojco smo z avtom poslali v Gorje. Tu se bosta z Romanom zamenjala, ker bo avto odpeljal v Mojstrano in se v teku vrnil nazaj proti nam, ki bomo takrat že hodili po dolini Radovne, Mojca pa bo ta del poti v celoti prehodila z nami❤. Da bi ne bilo dolgočasno, se je dež okrepil. Vneto smo iskali način, kako bi ohranili superge čimbolj suhe, vendar ga v dobrih 3 urah nismo našli. Še dobro, da imamo v avtu sveže, suhe in tople nogavice. In še dobro, da imamo v avtu tudi še kakšen kos oblačila, da ga bomo navlekli nase, ker je postalo smešno hladno.
Doooolga dolina Radovne (ves čas se vije ob reki Radovni), dež in mraz, asfaltna podlaga, največja (25 metrov visoka, 7 metrov široka) / najstarejša (več kot 500 let), Gogalova, lipa (ki je pravzaprav lipovec 😁) in lepi razgledi ob poti so nas precej utrudili, zato smo si pri avtu vzeli malo več počitka, ki smo ga izkoristili predvsem za malico. Pospravili smo skorajda vse Mojčine zaloge, za katere se je prejšnji dan tako bala, da bodo ostale in jih bo potrebno zavržti. Manjkala je samo še potica....ki je ostala pri Tinci doma. Baje.
Do Kranjske Gore, kjer bo hoje za danes dovolj, nas je ločilo še slabih 20 km poti. Sama sreča, da nam ni bilo potrebno hoditi po asfaltirani kolesarski poti, ampak smo se večino poti sprehajali po nežni, mehki in začuda skorajda nič blatni, gozdni poti. V Gozdu Martuljku smo se ustavili na kavi, poslali Mojco k župniku v Kranjsko Goro, da se dogovori za prenočišče, nato pa strumno nadaljevali ob Savi Dolinki do cilja.
Mojca, uspešna v pogovoru z župnikom, nam je prišla naproti v Čičarah in nas polne optimizma, ker nas čaka toplo župnišče, vroč tuš in mehke postelje, pospremila v center Kranjske Gore.
Dež je še vedno padal in nas hladil, zato smo pohitrili korak. V izogib prehladu in podobnim virusnim obolenjem, smo se dekleta primerno razkuževala medtem ko sta fanta nosila potovalke iz avtomobila in se lepotičila v kopalnici. Na vztrajno prigovarjanje naj se vendarle operemo tudi me3, smo se po več kot uri le družno odpravili h Martinu na kosilo. Pristna domača hrana in odlično, čeprav utrujeno, razpoloženje nas je navdalo z novo energijo za naslednji, zadnji dan. Tako je bilo preden se je Robi odločil za celonočno pogajanje z Bogom, naj nam vendarle nameni brez-deževno vreme za vzpon na Višarje.
3.etapa: Kranjska Gora - Svete Višarje (33,15 km, 1.134 m višincev, 6h 42m)
Plan za zadnji dan smo uskladili prejšnji večer. Mojca nas počaka v Ratečah, tik pred italijansko mejo, potem pa se z avtom odpravi proti Trbižu, kjer se spet srečamo. Na Višarje se bomo povzpeli po direktni poti, ki se začne malo ven iz Trbiža in sledi kalvariji (kako primerno!).
Štartali smo pozno, neobremenjeni, ker je pred nami krajša etapa, ki ima sicer večji vzpon (na Višarje), vendar se bomo nazaj v dolino peljali z gondolo, kar pomeni, da kolena ne bodo nič trpela.
V Ratečah izpraznimo škatlo Domačice, potem pa po kolesarski cesti nadaljujemo proti Trbižu. Pot je lepa in prijetna - seveda precej bolj, če si na kolesu 🤩. Nekje na pol poti do Trbiža nam nasproti prihaja Mojca, tokrat brez čudovite novice. Ne samo, da pri avtu ne bo kavice, tudi gondola iz Višarij v dolino ne obratuje! Grrrrr! Za trenutek me je kar minilo! Nadaljujemo. Asfaltna podlaga je smrt za noge, a k sreči v Italiji ni dela prosti dan (2. maj) in v Trbižu dobimo pravo italijansko kavico in si naberemo dodatne energije za vzpon. Mojca je medtem že parkirala ob vznožju in se pred nami podala proti vrhu.
Še malo, cca 3 km, imamo do vznožja. Potem se bomo rešili asfalta in se začeli spopadati s klancem. Skoraj 1.000 višincev bomo premagali na razdalji 5 km. Še malo.
Ko se začnemo vzpenjat, je okoli nas vse več vlažne in hladne megle. Na višini cca 1.200 m se na poti pojavi sneg, ki je lepo uhojen, steptan in nam hoja ne dela nobenih težav. Razmišljamo, kje je Mojca in komaj čakamo, da pridemo na vrh in se malo pogrejemo v kakšni koči. Preigravamo možnosti za sestop - A: po isti poti vsi skupaj nazaj? B: Roman po isti nazaj, ostali okoli po cesti in nas Roman potem pobere z avtom? Korak za korakom, meter po meter in tik pod vrhom srečamo Mojco - juhej, ekipa končno spet popolna! Zdaj nas poganja misel na vroč čaj, kakšen štrudel in zadnji štempelj za v romarsko listino.
Nič od zgoraj navedenega nas ni čakalo na vrhu. Čakala nas je gosta megla, ogromno snega, dež in mraz. K sreči smo imeli v nahrbtniku razkužilo, nekaj starih sendvičev in čokoladk ter suhe nogavice 🙏. Med prestopanjem na mestu se dogovorimo, da se Roman vrne po strmi poti nazaj in izpolni svojo dnevno kvoto teka, mi4je pa naokoli po cesti, ki vodi v Ovčjo vas, kjer nas bo Roman pobral z avtom. Pričakovali smo nekaj metrov snega, potem pa lepo, prosto pot v dolino. Ne bi se mogli bolj motiti! Cesta, ki se spušča zelo zložno, je bila zasuta z ogromnimi količinami snega (večina posledica manjših snežnih plazov), ki so pomenili samo to, da se nam je udiralo do riti. Korak ali dva po snežni skorijci, potem pa bam bam bam.... In tako več kot 3 km dolgo. Priznam, vmes mi je šlo kar malo na jok.
Ko smo se končno rešili snežne podlage, nisem čutila prstov na nogah. Prezebli in mokri. Če bi se sezula, bi mi verjetno kar odpadli. Nadaljujemo. Cesta je bila v zelo slabem stanju - zasuta s kamenjem, razrita in podrta. Roman zagotovo ne bo mogel gor. Torej moramo mi dol. Čez nekaj minut zazvoni telefon. Roman. Cesta je zaprta. Vam pridem peš naproti. Ohhhh... Jebiga, taka je romarska, polna presenečenj in preizkušenj.
Pri avtu se preoblečemo od glave do pet v suha, čista in topla oblačila. Palerince so zdržale do konca in sedaj brez sramu in obžalovanja postanejo vreče za mokro, prešvicano perilo. Razkužimo še notranjost naših utrujenih teles. Narjen 💪
Počutje se spremeni iz melanholičnega v zmagovalnega. Vtise s poti združimo na, tokrat zadnjem, skupnem kosilu na Zelencih. Za nami je lepa, dolga in včasih tudi naporna pot. Z Mojco in za Mojco smo prehodili vseh 145 km iz Ljubljane do Višarij, prek 50 jih je prehodila sama. Brez Mojce in njene podpore, ko nam je prevažala robo in nas crkljala na vmesnih postankih, bi bilo precej težje in precej bolj naporno. Tako pa smo jo odnesli brez poškodb (z izjemo dveh modrikastih nohtov 😂) in brez kakršnihkoli fizičnih posledic. Dobili pa smo novo, skupno izkušnjo, prijetno preživet podaljšan vikend in pozitivno motivacijo za naprej, za naslednji podvig #norcinapoti.
Mojca, vse najboljše za 50. rojstni dan. Radi te imamo in se veselimo skupnih avantur v naslednjih 50ih, ki prihajajo.
Od tiste potice, ki jo je Tinca pozabila, smo kasneje tistega dne, ko smo prišli domov, dobili (zgolj) slikico. Namen šteje, kajne? Slaba tolažba 😇
Komentarji
Objavite komentar