Škrlatica je bila že zelo dolgo na moji wish listi. Mož ni hotel z mano, ker ga pogled na moj majavi korak spravlja v stres. Sestra ni šla z mano, ker je toooooliko drugih vrhov še za obhodit (štemplanje v planinsko izkaznico za SPP ima prednost 🤷♀️, Škrlatica pa ni na seznamu). Sama pa iz strahospoštovanja do vsega, kar je o njej napisanega in je bilo že povedanega, tudi nisem šla.
Potem pa me pokliče mama Ježevka: "Moj mož bi šel jutri na Škrlatico, tvoj mož je pa mojmu rekel, da bi šla ti tudi. A greš?"
"Hmmm, ja fajn no, grem!"
Ko odložim telefon, me popade dvom. Pišuka, a bo tole šlo?! Kaj pa, če je res tako zelo zahtevno? In dolgo? Kaj, če me bo moral čakati? In kaj, če me bo strah, pa mi ego ne bo dal, da povem? S kepo v želodcu spakiram nahrbtnik in grem spat.
Roman pride pome, ko ura odbije 4 zjutraj, nekaj minut čez 5 že grejeva noge. Po dobrih 10ih minutah hoje v strm breg pogledam na uro, ki pravi, da sem na višini 360 metrov. Ne pa nisem!!! Ustavim in ponovno zastartam. 1.070 mnv. Jap, to bo pa v redu.
Precej strm klanec se vije skozi gozd, po serpentinah - levo, desno, levo, desno... Ko začutiva hladnejši zrak, pogledava okoli sebe... Nad nama se vzpenjajo skalne gmote, pod nama pa lep razgled na sončni vzhod.
Srečava nekaj planincev in nadaljujeva. Bivak IV. Že?!
Navdušena stopava po stezi naprej. Izza ovinka se razprostre pogled na mogočne vrhove... Eden izmed njih je gotovo Škrlatica... Toda kateri?
Kasneje se izkaže, da je ta, naravnost pred nama. Kdo bi si mislil? Ko ga takole gledam od daleč, si ne morem predstavljati, da nanj vodi pot. Četudi plezalna.
Bojevnik...
Pot se malo naprej od Bivaka spusti, potem pa se spet vzpenja med skalami, rušo in meliščem. Škrlatica pa je vse bližje in bližje....
Pred seboj opaziva planince, ki grizejo kolena v grušč. Mal naprej pa mal nazaj. Resno?
Če ne greš, ne veš... Izkaže se, da je pot o melišču povsem solidna, če le ne spregledaš markacij in rineš naravnost naprej (zmedejo te sledi tistih, ki so po melišču tekli navzdol) namesto rahlo v desno, med skale.
Premislek...
Tukaj nekje mora biti pot...
Pogled nazaj na prehojeno pot in Triglav v daljavi...
Plezanje se končno začne... Nekaj jeklenic...
Potem kar nekaj časa sama skala, brez pomagal v obliki klinov ali zajl. Če nimamo težav s strahom pred višino in je naš korak varen, ne bi smelo biti nikakršnih težav. Potem pa spet naletimo na skobe in jeklenico...
Pogled je nekoliko strašen, a namesto da bi grizla nohte, raje grizeva kolena.
Maneken :)
Za njim pa naravno okno...le kaj mi je bilo, da sem se točno v tem trenutku obrnila nazaj? Jap - Roman je zagotovo povedal kakšno modro!
Ko zlezeva okoli gmote Škrlatičinega pobočja, se odpre pogled v kotel...
Še malo jeklenice...ta je v plezalnem delu poti na Škrlatico bolj izjema kot pravilo (samovarovalni komplet zato tu skorajda ne pride v poštev, saj ga ni kam pripeti).
In glej, glej... Vrh Škrlatica (2.740 mnv).
Medtem ko se preoblačiva in malicava, se najde tudi kakšen lep, foto utrinek...
Sestop z vrha zahteva 100 odstotno zbranost, občasno sedenje na rit, ki omogoča varnejši korak čez visoko stopnico in neplaniran počitek, ko čakaš, da se novi pristopniki prebijejo mimo. Ko je skalnega dela konec, je čas za zabavo - sestop po melišču! Aha, od tam kjer se neha skala, do tu od koder je fotka posneta 😊
Slaba stran tekanja po melišču je samo ta, da se ti v čevljih nabere za par zidakov peska :)
Medtem ko stresam kamenčke iz čevljev, se Škrlatica odene v megleno tančico... wow!
Romana lovim vso pot navzdol in če ga ne morem ujeti v koraku, ga lahko vsaj v sliki.
Serpentine, ki sva jih ubirala za gor, padajo kot domine tudi za dol... Vonj po omamni Coca Colci dela čudeže! Privoščiva si jo v Aljaževem domu v Vratih, s pogledom na vršace, odete v meglice (desna je Škrlatica).
Strm začetni vzpon, kratek spust in ponovni (delno meliščni) vzpon do vznožja Škrlatice, ki mu sledi prosto poplezavanje v skali z zelo malo varovali, po mojem mnenju lepo opiše težavnost poti. Če nimate strahu pred višino, zaupate svojim rokam, nogam in čevljem v katere so obute, ter ste v solidni kondiciji, bo gorniški izlet na Škrlatico zagotovo en sam užitek.
Statistika:
Vrata - Bivak: 1h 45min
Bivak - Škrlatica: 2h
Škrlatica - Vrata: 2h 15min
Višincev: 1.840
Kilometrov: 14
Lepa tale Škrlatica ampak še najbolj izpred Aljaževega doma s pivo pred sabo ;)
OdgovoriIzbrišiNe bo me videla 🥴