Sviščaki s kolesom - 50 km, 1.250 m višincev

Naveza s Primorci postaja vse bolj kičasta, saj je vsaka nova turca, ki si jo zamislimo, bolj zabavna in morda tudi adrenalinska.

Za potep s kolesi okoli Ilirske Bistrice smo se dogovorili, ko smo vsi navdušeni, nahajpani in polni energije gonili na Nanos. Od takrat nisem sedla na bicikel - sem varčevala z vsemi močmi, kolikor je bilo le mogoče 😊 Mateja, glavna organizatorka, je namreč omenila, da bo turca približno taka kot na Nanos, morda malček manj v strm klanc.

In smo se zbrali v Ilirski. Gregor je pribrcal iz Sežane, Seba in Bowsk iz Pivke, zakonski pari pa smo na lahko startali šele v Ilirski. 

Seveda so fantje hiteli razlagat koliko km da so že prevozili in koliko višincev naredili, pa kdaj da so že vstali, pa kako je hladno, pa... Ne vem ali zato, da bi nam trkali na vest ali zato, da bi imeli opravičilo, če bi se kdo slučajno vlekel kot čreva na poti, ki nas čaka vse skupaj?

Seveda se spodobi, da že v startu zagrizeš kolena, direktno v klanc gor, da ti vzame sapo in te sreča pamet in greš zlagoma že od starta. Da se ne bi zaletel na vso moč in potem na polovici omagal in klical na žive in mrtve, da te kdo pride rešit.

Po cca 11 km vintanja v visokih, tudi hrčkovi, prestavah dosežemo nadmorsko višino 1.000 m, za ovinkom pa pri "kaktusu" malček s poti za nekaj minut oddahnemo. 

(ta rogovila je kaktus 🙃) 

Burja se še kar čuti (posebno, če si z Gorenjske), do Sviščakov je bojda še cca 8 km zložne, skoraj položne poti. Akcija! 

Po lepi, novi asfaltirani cesti, smo se prešerne volje in lahkih nog pripeljali na Sviščake. Taman za hidracijo, na sončku, s pogledom na zelenje... 

Čeprav je luštno zelo, je treba jit naprej..Mateja pove, da je za danes pripravila jagodni tiramisu za sladico....Ajde fantje, gremo, gas, hop hop... Me je kar odneslo na kolo 😉

Zarinemo na makedamsko pot, ki nas bo pripeljala na Mašun (samo naravnost mimo doma, sledimo tablam), cca 12 km. 

Opozorilne table so prav hecne... 

Po nekaj km se srečamo z gozdarji, ki se ravnokar odpravljajo na malico. Kar je super. Če nam le ne bi pustili blatne, razrite ceste v slovo. Po nekaj metrih se Bowsk pred mano ustavi, ne uspem pravočasno odpeti čevljev in se kot v počasnem posnetku prevrnem na levo... Direktno v blato. Z vso težo. Ojoj...(bi lahko dali tablo "Pazi, blato na cesti, odpni čevlje" 🙃). 

Koleno jo je odneslo precej dobro, moj ponos malo manj. Blatnih odsekov je bilo še nekaj, ravno prav, da so bila kolesa in tudi ostali usrani do vrh glave. Vsaj nisem izstopala 😉

Tudi table se nadaljujejo....??? 

Na Mašunu smo občudovali ostanke starega gradu in si seveda privoščili pavzo, tokrat ne samo za hidracijo, ampak tudi za regeneracijo. 

(medvedove palačinke z orehi in medom) 

Vem, da ni videt, ampak je bilo mrzlo kot v hladilnici in še pihalo je... Vsaj majice so se posušile...

Z Mašuna se pot spusti, asfalt, čista poezija... Letimo kot za šalo in bolj po naključju kot planirano se ustavim na križišču za Devin... No, ustaviti se je relativen pojem. Večina se namreč ustavi tako, da preprosto stopi s kolesa, ko se le ta ustavi. Jaz pa šele odpenjam čevlje, ko se kolo že ustavi. Auch... Sem priletela na desni bok... Zdaj sem uravnotežena 😂 Ni potrebno razlagati na dolgo in široko, koliko opazk je zletelo na moj račun, kajne? Saj vam je jasno... Zdaj je bilo razmerje 6:1....sem bila gladko tiho. Še posebej zato, ker sem pri padcu povsem nehote zvila menjalnik... Še dobro, da je moj mož močan dec 💪

S križišča se povzpnemo na Devin in pod Milanjo občudujemo naravo... 

Trije petelini in ena kokoš s potolčenimi koleni.... 

Spust v dolino je bil prav kaskaderski. Na cesti polno šodra, nabasanega na kupe, da je kolesa kar požiralo. Na več mestih je bila cesta razbrazdana od vode. Je bilo treba bremzat... Tako močno, da so se diski skorajda vneli... S precej spoštovanja in malo strahu do poti, smo prispeli v Bistrico brez novih padcev. Bravo jaz 👏

Pri Mateji in Primožu je že dišalo po čevapčičih, Vanja nam je pripeljala prebranac, Mateja je iz hladilnika prinesla velike kose jagodnega tiramisuja.... Nom nom😋

Po obilnem kosilu in sladici, bi najbolj pasalo lečt na ležalnik in malo počit....če si normalen, seveda. Če nisi, se vsedeš na kolo in rineš čez Knežak do Pivke. Seba in Bowsk nista normalna. Z možem sva ju ujela z avtom na Parjah... Sta bila videti prav sveža... Potem je prišel svizec in je zavil čokolado 🤦‍♀️

Pod črto: čudovit dan, vrhunska ekipa, samo smeh in veselje...in veliko jedače in pijače. Hvala Tomšiči še 1x za organizacijo, gostoljubje in postrežbo a la chef 💙

Za pot smo potrebovali 3h in pol. Gregor je naredil cca 40 km več (iz Sežane), Seba in Bowsk pa tudi tam nekje (iz Pivke čez Ribnico in nazaj na Knežak).