Pivška presihajoča jezera all inclusive

Odkar se družimo s Primorci in odkar poznamo Andreja Godino, se silimo in prosimo, moledujemo in vztrajamo, da nas Andrej (vodič po PPJ, Martin Krpan, svetnik, direktor, zaveden Slovenec, ponosen na tradicijo, na dom, na svoje...) popelje na pohod po Pivških presihajočih jezerih. Večni izgovor - ni vode! 

Letos nas je uslišal Bog in Godina, vode je z neba zletelo ogromno in napolnilo to čudo, ki nekajkrat je, velikokrat pa ni. Na sam Dan državnosti nas je povabil v domače kraje, na pohod in na dogodivščino, ki jo ne doživiš vsak dan. 

Revež je pričakoval, da se nas bo na vabilo odzvalo 10, 15 navdušencev. Na messengerju je brnelo 2 dni in končni izkupiček prijav je bil prek 30 zagnancev. Od vsepovsod smo se nabrali - Štajerci, Gorenjci, Primorci, Notranjci... in kljub napovedanim ploham in nevihtam prišli v polnem številu. 

Ob 7.30 smo se začeli zbirati pred Ekomuzejem v Slovenski vasi. Andrej je bil malce nervozen, morda je imel celo tremo - saj veste, pred domačimi je odgovornost še večja, saj z iskrenostjo ponavadi ne skoparimo. Povabil nas je v muzej (narejen od leta 2013), da nam pove kaj več o jezerih, o teh krajih, o ljudeh, živalih. "Zdaj smo pečeni za urco ali dve, zdaj bo dolgovezil in nakladal, da bodo ušesa bolela in zdeti se mora, da me ful zanima..." mi je za sekundo zašumelo v glavi. No ja, kaj jaz morem, če pa je ponavadi vedno tako... 

Ko smo se nagnetli v pritličje muzeja... 

... in je Godina odprl svoja vodniška usta... 

... sem jih od presenečenja odprla tudi jaz. 

Preprosto, zabavno, s tako lahkotnostjo in tako spontano je napletal zgodbico za zgodbico, da ga je bilo gušt poslušati. Še najmlajši niso zehali in vlekli svojih staršev z vprašanjem nad glavo "Kdaj bomo že šli???" 

Seveda ne znam ponoviti, niti strniti vsebine, ki nam jo je predal, niti si ne bi drznila poizkusiti... Če ne povem vsega točno, mi bo visel za vratom do konca življenja (mojega, ne njegovega 😊). Iz didaktičnega pripomočka v muzeju sem prepisala zapis župnika iz leta 1889, ki lepo povzema bistvo PPJ nekoč in danes... 

Pripoved trnjskega župnika iz leta 1889

Posebno veliko nadlogo nam dela pomanjkanje vode. Studencev nimamo prav nobenih. Vodo imamo samo Pivko, katera nastopi po večkrat na leto, a nas tudi zapusti za več mesecev. Če ob pravem času nastopi Pivka, jo z veseljem pozdravljamo. O zimskem času nam pa napravlja Pivka ledu v veliki množini. Z vozimo ga na tisoče vozov na kolodvor St. Peterski. Vagon ledu plačuje se od 9-10 goldinarjev. Z ledom nas hoče Pivka vsaj nekoliko odškodovati za veliko škode, ketare nam napravlja, kadar nepoklicno zgodaj v jeseni pridere iz podzemeljskih jam ter se bliskovito vlije po vsih mlakah in po polji. Pokonča, odnese in onesnaži nam otavo in tudi druge pridelke. Pač hvaležno bi bilo ako bi se Pivki napravila kaka druga struga! Kadar imamo pa včasih preveč škode, tako silno je nam primanjkuje v poletnem času, kakor sem že omenil. Celo uro daleč morajo jo v sodovih dovažati. Pri takih okolnostih ni čuda, da živina meketa in blekeče žejna, da je groza poslušati jo.

Pastojinsko okrajno glavarstvo, 1889

V zgornjem delu muzeja počiva medvedek, prav lep in krotek... Ajej, da ne bi slučajno srečali živega??!! Pogledamo še kratek filmček (ki niti slučajno ni tako zanimiv kot Andrej), potem pa nas vonj svežega zajtrka zbeza ven... 

Rihard Baša, kuhar za prste obliznit. Polenta z jajci, slanino, klobaso in sveže pečen kruh z ocvirki so dali zalet tudi največjim dvomljivcem. 

Andrej nas opremi še z majicami Pivških presihajočih jezer in lahko gremo... Pogledati v živo vse tisto, kar nam je ravnokar pripovedoval v muzeju. 

Po cca pol ure zmerne hoje po ravnem prispemo do Petelinjskega jezera, edinega od 17ih Pivških jezer, ki ima trenutno še vode v svojih kotanjah (na zadnje je bilo vseh 17 polnih leta 2014 - ujma). V lužah oprezamo za kraškim škrgonožcem in z zanimanjem poslušamo Tino, strokovnjakinjo za jezera, ki pozna vsako luknjico iz katere voda privre na dan ali pa jo zemlja požre, vsako grmovje, skalo ali drevo. 

Ko nas opikajo vsi komarji tega sveta, se povzpnemo na razgledno točko, s katere občudujemo jezero v vsej svoji veličini... No, zdaj že manjšini, saj ga je iz ure v uro manj. 

Ker se bolj vlečemo kot hodimo, Andrej odloči, da pot nadaljujemo proti naslednjemu, Palškemu jezeru in ne na drugo razgledno točko, daleč tam na desnem hribu...

Vsak trenutek, ko se skupina raztegne tako, da zadnjega člana ne vidimo, izkoristimo za postanek, počitek, smeh in zabavo. Tole Andrejevo prisrčnico smo iskali ves dan, na koncu pa ugotovili, da jo baraba nosi globoko skrito v svojem nahrbtniku 🤭

Kot blisk hitro prispemo na zgornji rob Palškega jezera, največjega od vseh jezer. Ta sicer nima vode, vendar si z razlago Andreja in Tine ter malo domišljije pričaramo tudi ta pogled... Bog mi daj živeti tako dolgo, da ga vsaj 1x vidim polnega. 

Ko zapustimo jezersko kotanjo, se spustimo strmo dol do Matijeve jame, kjer Palško jezero privre na dan bučno in z vso silo, kadar je vode globoko pod nami preveč... Danes žal ne...

Tudi tu prisluhnemo Tini in z lahkoto bi jo poslušali še in še... Samo, da ne bi bilo treba nazaj gor v breg, v strmino... Še dobro, da je ob poti ogromno sladkih gozdnih jagod... nom, nom 😊

Od Matijeve jame nas Andrej pelje do cerkve Sv. Marjete oz kar je še ostalo od nje (dolgo dolgo časa nazaj, ko se je Rim odpovedal tej cerkvi, so domačini sami skrbeli za njo, dokler ni omagala pod težo sveta). Za nas ne bi mogla stati na boljšem mestu - Andrejev sin Martin nam je namreč pripeljal malico... Izmučeni od doooolgega pohoda smo jo krvavo potrebovali 🙃

Preden se zapodimo med domače mlečne kozje izdelke, skočimo še do Studenca malček (?!) nad cerkvico... 

Spodaj slišimo zvoke ugodja, ki jih ostali so-pohodniki spuščajo, ko mlatijo po kozjem siru in mleku... Bo treba hitro dol, da nam ne pojejo vsega! Pa ravno, ko smo se namestili v pavza položaj 🤭

Vsega lepega je enkrat konec in varno Marjetino zavetje moramo zapustiti tudi mi. Da pridemo živi, zdravi in suhi na cilj, nas Bogu priporočita Zlatan in Robi...

Do Slovenske vasi, kjer smo startali je še kakšen kilometer ali dva... Mimo vasi Palčje...  

... do naslednjega počitka... Ja kaj, nujno je potrebno poskrbeti za ustrezno hidracijo, kadar si na težki, utrujajoči poti 😊

Za ovinkom nas bahavo pozdravi cerkev v Trnju. Ker smo jo videli, ko smo se z avtom peljali v Slovensko vas, slutimo, da do cilja res ni več daleč. 

Sivo nebo nam pošlje prve dežne kapljice. Spustimo se malo dol, v vas Trnje, potem pa po makedamski poti, za robom in mimo strašnega goveda korakamo nekoliko hitreje... Naše kosti in mišice čutijo, da nam veter prinaša več kot samo nekaj kapljic. 

Vse molitve tega sveta, Andrejeve obljube bogu in naše hitre noge niso pomagale. Ulilo se je kot iz škafa. Na vso moč. V trenutku smo bili premočeni... čez in čez, do spodnjih gat. Debele kaplje nas bičajo, potočki se zlivajo pa makedamski cesti, mrzel zrak hladi kožo. Samo srce je toplo in vznemirjeno... je sploh lahko še boljše? Pri muzeju se domačini napokajo v avtomobile in švignejo domov pod tuš in v suhe cunje, ostali se hitro kot blisk preoblečemo v tisto, kar smo k sreči imeli v avtih in strnemo hitre vtise s poti. S konca poti 😆 Klepetave nas prekine Zlatan, ko pokliče od doma in sporoči žalostno vest - pasulj se je skisal, nič ne bo s kosilom! Šok, jok in stok! Ja seveda, nič od tega. Primorci stopijo vkup, klobase letijo od vsepovsod, doma se reže sveže pečen kruh (hvala, mama Danica, res res je bil vrhunsko dober!) in narezek, na mizah pa že čakajo sladice iz Lilijine pečice. Potem dodamo še gorenjske kremšnite in svaštaro, pa je dan popoln. 

O Pivških presihajočih jezerih, strehi sveta in življenju v teh koncih nekoč in danes vam nisem kaj dosti povedala. Pojdite v EKO muzej, prosite da vas Andrej Godina popelje na obhod in želite si, da bo imela tudi Tina čas, da vam pove vse tisto, česar Andrej ne ve. Tega je sicer zelo malo, saj se mož znajde in tudi tisto kar ne ve, naplete tako, da mu verjame marsikdo. 

Hvala vsem za družbo in lepo preživet dan, še posebej pa Andreju, Rihardu, Tini, Martinu, Zlatanu, mami Danici, Tanji in Lili. 

Pa še statistika:

- prehodili smo 18 km

- premagali 400 m višincev

- potrebovali pa smo 5h 45min (od tega 3h 40min dejansko za hojo💪). 

P. S. Danes, ko pišem ta blog (samo dan po pohodu), vode v Petelinjem jezeru ni več... Me prav zanima skozi katero luknjico je odtekla zadnja kaplja🤔