Dovška baba - Golica - Stol

Lepe, sončne in tople sobote ne gre zavreči, še posebej, če jih je v letu bolj malo, kajne?

Že skoraj po tradiciji vstaneva ob nemogoči jutranji uri, popijeva kavico in preletiva plan. Start v Belci, vzpon na Kepo, potem pa po grebenih do Stola. Ko naglas berem zapis na hribi.net, se soglasno odločiva, da Kepo prihraniva za drugič. Piše namreč, da je slabše označena in ker je še tema, Mi2 pa rada kam zaideva, bo bolj varno, če jo tokrat izpustiva. Startava torej cca 6,5 km nad vasjo Dovje in jo kar po makedamski poti žgeva proti Dovški babi. 

Pot se zložno vzpenja in ni zahtevna, kar je ob mraku prav dobrodošlo - nobenega spotikanja, samo mirna, spokojna hoja. 

Do pastirske koče prideva zelo hitro, do vrha naju loči le še vzpon po travnatem pobočju, ki je posut s protipehotnimi minami (kravjeki). 

Na vrhu (1.891 mnv) piha veter in zdi se, da dan le ne bo tako zelo vroč, kot je napovedano. Pogled na Kepo potrdi najino pravilno odločitev - konkretno bi se nagarala🤭

Precej hitro se postrgava naprej po grebenu proti Hruškemu vrhu - nekaj časa po naši strani meje, nekaj časa po sosednji, avstrijski strani. Potka je odlična, mehka, a tudi mokra od jutranje rose. Membrana na čevljih ne zdrži dolgo. Daleč naprej se riše Stol 😯

Še vedno je hladno, posebej v senčnih delih, zato nadaljujeva proti Golici. Ko se z grebena spustiva nižje v gozd, se mučiva s hojo po blatni stezi...

Zeliščarski duh premami zagrizenega pohodnika, jaz pa se grejem na sončku in čistim čevlje... 

Pod Golico... 

Na tem delu poti je bilo strašno veliko letalcev, ki so se v rojih zaletavali v naju - oči, ušesa, usta, nič ni bilo varno pred njimi. Molče in strumno rineva v breg, v zavetje ruševja, če bo morda kaj bolje.

Pogled nazaj, na že prehojeno pot... 

Vrh Golice (1.836 mnv).

Spust do koče je bil rahlo kaskaderski, malo zaradi strmine, malo zaradi spolzkosti zaradi vlažne noči / jutra. 

Obiskovalcev ni. Tisti, ki ste bili na Golici spomladi, ko cvetijo narcise, verjetno ne razumete o čem govorim 🙃

Kratko pavzo izkoristiva za sušenje čevljev in drugo jutranjo kavico. Od oskrbnice pridobiva informacije o poti do Stola in ob 9ih dvigneva riti, saj naju čaka še cca 5h hoje. 

Najprej spust, potem pa spet matranje po blatni poti... Jebemtiš, je lažje hoditi po snegu kot po blatu. 

Ko se pot spet dvigne v breg in med ruševje, se izgubijo markacije. Sicer je steza le ena, a vsa zaraščena. Pogledava na zemljevid, videti je, kot da nisva na pravi poti. Obrneva se nazaj in po nekaj 10 metrih srečava mamo in hči, ki te konce zelo dobro poznata. Pot je bojda prava, zato se vrneva nazaj od koder sva prišla. Sva kar malo pomirjena, saj sta dekleti tik za nama. Ko sva zlezla s hriba na čistino, opaziva, da sva povsem na drugem koncu kot dekleti. Kako nama je to uspelo??? K sreči je planota poraščena samo s travo in jo preprosto prečiva. 

Dekleti sta naju prehiteli, pri napajališču za živino se izgubi vsaka sled poti. Srečava starejšega gospoda, ki nama za pot na Stol ponudi 2 opciji: čez hrib in po grebenu ali pa mimo pastirske koče na Belski planini in po široki cesti okoli hriba. Strokovnjaka, kakršna sva, izbereva pot naokoli. Ziher je ziher 😊

Po kratki pavzi nadaljujeva in opazujeva Stol v daljavi. Madona je še daleč! 

Sonce postaja močnejše in poraba vode večja. Ko obhodiva hrib se odpre pogled na naslednjo etapo poti - prečenje po melišču. 

Ajej, in tisto nad meliščem (še) ni Stol! Ko zlezeva na vrh hriba neznanega imena pogledava nazaj - Golica se vidi, Baba pa skorajda ne več....

Ugibava kateri od vrhov pred nama je Stol. Ni niti prvi, niti drugi 🙈

Za seboj pustiva Vajnež... 

... in si dobro uro pod vrhom privoščiva kratko pavzo. Ko muhe postanejo preveč domače, nadaljujeva. 

Na vrhu in nekaj ovinkov potem naju končno, od blizu, pozdravi Stol. Namesto, da bi bil ves bahav obsijan s soncem, se je sramežljivo odel v meglico. 

Bolj ko se mu približujeva, manj vabljiv postaja. Mrzel veter hladi premočeno kožo in meglica zastira pogled naprej. Pri debelem kamnu vem, da je do vrha še čisto malo. 

Pa sva! Za trenutek se je nebo odprlo, posijalo je celo sonce... Taman za čik pavzo 😊

Stol - 2.236 mnv. 

Pogled proti Prešernovi koči... 

Sestopiva proti koči, kjer se ne zadrživa predolgo, saj je mrzlo kot bi bila zima. Ko navlečem nase dolge hlače, majico in vetrovko, vprašam moža po kateri poti greva dol. "Jaz bi šel kar po kolesarski." Kaj? Trenutek zatem se spomnim, da smo pred leti, sedeč pred kočo, opazovali drobno deklico, ki je na ramah nosila kolo z enim samim ciljem - da se bo dol peljala! Od takrat to ni več Zabreška pot, ampak kolesarska. 

Razgleda zaradi meglice ni... 

Preden se nama zanohta, se spustiva v dolino. Spust je ponavadi prava muka, saj strmina reže v utrujene noge in razbolele mišice. Začuda zdaj sploh ni bilo tako hudo... Ne vem, morda je ravno ta mraz pomagal?! 

Ko sva prišla pod meglico, je postalo vroče in soparno. Slečeva odvečne cunje in enako vzneseno nadaljujeva...po pavzi, seveda 🙂

Na Zabreški planini se odločiva, da namesto do Valvasorjevega doma pičiva kar v dolino. Pokličeva Natašo, najino današnjo podporno ekipo, in naročiva prevoz čez eno uro. 

 

Pogledam na zemljevid in odločim, da nama ni treba v dolino po makedamaski cesti, da lahko greva po bližnjici... Bližnjica je kolesarska pot - če bo slučajno kdo letel dol, se nama slabo piše! 

Sicer ta kolesarska pot ni bila tista, ki je bila narisana na zemljevidu, a sva vseeno ekspresno hitro prišla v dolino. In to ravno dovolj hitro, da sva Natašo lahko počakala v Zavrhu, v senci, ob hladni pijači 😊

 

Zdaj morava le še povedati Nataši, da imava avto nad Dovjami in da potrebujeva prevoz do tja in ne do doma... Ups 🙊

Statistika:

Dovje - Dovška baba: 1h 15min

Hruški vrh: 30min

Golica: 1h 45min

Stol: 4h 30min

Zavrh: 2h 20 min

Skupaj 10h 20min, 36 km in 2.350 višincev.