Rombon - 2.208 m
Sedem tednov karantene, osamitve na lastno občino in posledično pomanjkanje oz. zmanjkanje novih turc za podvige, poceni bencin in toplo pomladno vreme.... Vse to je povzročilo, da smo za prvo konkretno turo po koroni izbrali Rombon. No, izbral jo je moj mož, sestra pa se je kar strinjala z njim (?!), meni pa, kljub vsakokratni slabosti od vožnje čez ovinke na in iz Vršiča, ni ostalo drugega, kot da tudi sprejmem izziv.
Vožnja je bila (v skladu s pričakovanji) dolga in mučna. Ob res lepem vremenu in prijetnih temperaturah, ki so nam dale lepo popotnico na pot proti vrhu od Trdnjave Kluže, kjer smo parkirali, me je slabost hitro minila... Do prvega resnega klanca navkreber :)
Z glavne ceste zavijemo v gozd, pogled nam obstane na skobah, ki se važijo takoj na začetku... A so zarasle, nevzdrževane in neprimerne za vzpon... Nadaljujemo naravnost, proti tunelu, na koncu katerega je luč :)
Ne, tunel ni tako zelo dolg, da bi komaj videli na drug konec... Na sliki se vidi le okence, izhod pa je malo bolj levo! Dolžina tunela je cca 100 metrov, elektrika je napeljava - luči so na senzor!
Počasi se pot vzpenja do trdnjave Fort Hermann. Klanca skorajda ni in za hipec pomislim, da tale današnja pa morda le ne bo tako "huda".
Ne bi se mogla bolj motiti v svojih mislih - od Forta dalje se pot vzpne in strmina ne popušča... Pravzaprav postaja vedno hujša... A ko si enkrat na poti, si tam. Nevidna sila te vleče k sebi, poriva naprej, ne dovoli da bi obupal. Ker veš, da zmoreš. Ker veš, da lahko. In greš. Naprej. Korak za korakom. In le nekaj njih, malo vstran poti, poplača z razgledom za dušo in srce.
Ne zadržim se predolgo, da mi sestra in mož ne uideta predaleč naprej... Po nekaj korakih v breg, klepetata in čakata, da skupaj skrenemo do kote 1313 (dreizehn dreizehn), ki na taisti nadmorski višini ponuja razgled na bovško dolino... Seveda moramo nujno pogledat, kdo ve kdaj bo spet prilika!
Absolutno nam ni žal, razgled je res wow. Pa tudi klopca, ki omogoči kratko pavzo, je čisti wow :)
Pred seboj imamo še cca 900 višincev, zato se brcnemo v rit in nadaljujemo. Malo nad koto 1313 dosežemo gozdno mejo, pogled se odpre na končni cilj...jebemtiš!
Brez senčnega zavetja gozda počasi napredujemo globlje na ozemlje nekdanjih vojaških utrdb, jarkov, predorov... Danes srečamo le še ostanke železa in utrjene kamnite zidove.
Sonce pripeka in strmina ne popušča...
V zatišnih legah, vsekanih poteh je še sneg... Moker, drseč in nestabilen ovira pohodnikov lahkoten korak...
Nekaj 100 metrov pod vrhom je križišče s potjo, ki prihaja iz Bovca. Pot, po kateri smo se nameravali vrniti nazaj do izhodišča. Pot, za katero nimamo s seboj primerne opreme (derez, cepina...). Torej se bomo vrnili po isti poti, po kateri smo prišli. Jebemtiš! Bovec express, kot ga je poimenovala sestra, nam očitno ni usojen.
Ne vem ali je bil šok, da se bo treba vrniti po isti poti ali pa polna luna kriva, ampak mož začne tuliti od bolečine v stegnih - krči! Nekaj metrov pod vrhom.... Grrrrr. Nafila se z magnezijem, oddiha bolečino in se počasi privleče do naju. S sestro ga mirno počakava in se nič ne pritožujeva.
Vrh Rombona je zametan s konkretno količino snega. Vpisne škatle z žigom ni, je pa odlična priložnost za afngunc.
Ko se nama pridruži še mož, lahko storimo vse tisto, na kar smo upali na izhodišču. Na sončku uživamo svež gorski zrak, občudujemo gore okoli sebe, orla, ki leta pod nami, popijemo Coca Colce, pojemo sendviče in čokoladke in iščemo razlog, zakaj bi sploh šli dol?
Dol gremo zato, ker moramo. Luna ni niti na moji (pozabim škljocniti sebek vseh treh) niti na moževi strani - pri sestopu po snežni zaplati se mu vdre in ker ima oblečene kratke hlače, ga oster sneg močno popraska... Avč!
Seveda moramo po tradiciji tudi malo faliti pot - nepozorni na obledele markacije se spustimo preveč levo - vrnemo se nazaj gor, najdemo pravo in nadaljujemo. Čist simpl!
Dol nam gre hitreje kot gor (neverjetno, vem!), na eni izmed zadnjih serpentin pred ciljem hitim tako zelo, da me odnese iz ovinka in nič kaj galantno, ampak z vso silo priletim na bok! Fizična bolečina je precej manjša od ranjenega ega :)
Tik pred tunelom in s tem koncem poti, sestrica zasliši kačo! Že drugič danes! Za razliko od prve, ki jo je samo slišala, drugo tudi vidimo... Če je pristala na fotki v sestrinem telefonu, pa ne vem!? Op. a. Je!
Nagradno vprašanje: gad ali modras?
V Kluže smo se vrnili po 8ih urah:
-3,5 h (neto) smo potrebovali do vrha,
-2,5 h (neto) smo potrebovali za vrnitev,
-2 h (neto:) smo porabili za pavze, krče in padce.
Skupna dolžina poti je 15 km, višinska razlika med izhodiščem in vrhom pa 1.700 metrov.
Vožnja je bila (v skladu s pričakovanji) dolga in mučna. Ob res lepem vremenu in prijetnih temperaturah, ki so nam dale lepo popotnico na pot proti vrhu od Trdnjave Kluže, kjer smo parkirali, me je slabost hitro minila... Do prvega resnega klanca navkreber :)
Z glavne ceste zavijemo v gozd, pogled nam obstane na skobah, ki se važijo takoj na začetku... A so zarasle, nevzdrževane in neprimerne za vzpon... Nadaljujemo naravnost, proti tunelu, na koncu katerega je luč :)
Ne, tunel ni tako zelo dolg, da bi komaj videli na drug konec... Na sliki se vidi le okence, izhod pa je malo bolj levo! Dolžina tunela je cca 100 metrov, elektrika je napeljava - luči so na senzor!
Počasi se pot vzpenja do trdnjave Fort Hermann. Klanca skorajda ni in za hipec pomislim, da tale današnja pa morda le ne bo tako "huda".
Ne bi se mogla bolj motiti v svojih mislih - od Forta dalje se pot vzpne in strmina ne popušča... Pravzaprav postaja vedno hujša... A ko si enkrat na poti, si tam. Nevidna sila te vleče k sebi, poriva naprej, ne dovoli da bi obupal. Ker veš, da zmoreš. Ker veš, da lahko. In greš. Naprej. Korak za korakom. In le nekaj njih, malo vstran poti, poplača z razgledom za dušo in srce.
Ne zadržim se predolgo, da mi sestra in mož ne uideta predaleč naprej... Po nekaj korakih v breg, klepetata in čakata, da skupaj skrenemo do kote 1313 (dreizehn dreizehn), ki na taisti nadmorski višini ponuja razgled na bovško dolino... Seveda moramo nujno pogledat, kdo ve kdaj bo spet prilika!
Absolutno nam ni žal, razgled je res wow. Pa tudi klopca, ki omogoči kratko pavzo, je čisti wow :)
Pred seboj imamo še cca 900 višincev, zato se brcnemo v rit in nadaljujemo. Malo nad koto 1313 dosežemo gozdno mejo, pogled se odpre na končni cilj...jebemtiš!
Brez senčnega zavetja gozda počasi napredujemo globlje na ozemlje nekdanjih vojaških utrdb, jarkov, predorov... Danes srečamo le še ostanke železa in utrjene kamnite zidove.
Sonce pripeka in strmina ne popušča...
V zatišnih legah, vsekanih poteh je še sneg... Moker, drseč in nestabilen ovira pohodnikov lahkoten korak...
Nekaj 100 metrov pod vrhom je križišče s potjo, ki prihaja iz Bovca. Pot, po kateri smo se nameravali vrniti nazaj do izhodišča. Pot, za katero nimamo s seboj primerne opreme (derez, cepina...). Torej se bomo vrnili po isti poti, po kateri smo prišli. Jebemtiš! Bovec express, kot ga je poimenovala sestra, nam očitno ni usojen.
Ne vem ali je bil šok, da se bo treba vrniti po isti poti ali pa polna luna kriva, ampak mož začne tuliti od bolečine v stegnih - krči! Nekaj metrov pod vrhom.... Grrrrr. Nafila se z magnezijem, oddiha bolečino in se počasi privleče do naju. S sestro ga mirno počakava in se nič ne pritožujeva.
Vrh Rombona je zametan s konkretno količino snega. Vpisne škatle z žigom ni, je pa odlična priložnost za afngunc.
Ko se nama pridruži še mož, lahko storimo vse tisto, na kar smo upali na izhodišču. Na sončku uživamo svež gorski zrak, občudujemo gore okoli sebe, orla, ki leta pod nami, popijemo Coca Colce, pojemo sendviče in čokoladke in iščemo razlog, zakaj bi sploh šli dol?
Dol gremo zato, ker moramo. Luna ni niti na moji (pozabim škljocniti sebek vseh treh) niti na moževi strani - pri sestopu po snežni zaplati se mu vdre in ker ima oblečene kratke hlače, ga oster sneg močno popraska... Avč!
Seveda moramo po tradiciji tudi malo faliti pot - nepozorni na obledele markacije se spustimo preveč levo - vrnemo se nazaj gor, najdemo pravo in nadaljujemo. Čist simpl!
Dol nam gre hitreje kot gor (neverjetno, vem!), na eni izmed zadnjih serpentin pred ciljem hitim tako zelo, da me odnese iz ovinka in nič kaj galantno, ampak z vso silo priletim na bok! Fizična bolečina je precej manjša od ranjenega ega :)
Tik pred tunelom in s tem koncem poti, sestrica zasliši kačo! Že drugič danes! Za razliko od prve, ki jo je samo slišala, drugo tudi vidimo... Če je pristala na fotki v sestrinem telefonu, pa ne vem!? Op. a. Je!
Nagradno vprašanje: gad ali modras?
V Kluže smo se vrnili po 8ih urah:
-3,5 h (neto) smo potrebovali do vrha,
-2,5 h (neto) smo potrebovali za vrnitev,
-2 h (neto:) smo porabili za pavze, krče in padce.
Skupna dolžina poti je 15 km, višinska razlika med izhodiščem in vrhom pa 1.700 metrov.
Te potopise sem prav pogrešal. Čeprav z nekaj manj optimizma kot ponavadi a vseeno lepo branje :)
OdgovoriIzbrišiKaj optimizma?? Kondicije manjka - hribovske in blogerske 🤦♀️
IzbrišiMoje mnenje je, da je bil ta vzpon za vse "mala malca" - razen srečanja s kačo 🙉, super ste👍
OdgovoriIzbriši