Nanos 1.240 m
Nekoč je bil samo sodelavec. Prepričana sem bila, da je v vseh teh letih postal prijatelj. Njegova hči je prevzela oskrbništvo Vojkove koče na Nanosu. Čakala sem povabilo na obisk. In čakala. Potem sem se povabila sama :)
Primorski gostoljubnosti ne gre oporekati... Ni bilo potrebno prositi, zmenili smo se v manj kot minuti, da se dobimo na Razdrtem ob 7ih zjutraj in jo skupaj mahnemo v goro.
Gorenjci pridemo 10 minut prej, Primorci 10 minut kasneje. Nima veze... Ko se vidimo po tako dooooooolgem času, smo preprosto veseli, zadovoljni, srečni. Ko jih vidim, šele dojamem, kako jih pogrešam. Čustvom se ne prepustimo v celoti, poprimemo za palice in se usmerimo navzgor.
Nesporno je, da so fantje kljub koroni, ostali kavaliriji....
Pastirja premagamo, kravce pa.....?!
Itaq, da ja... So se kravce bolj ustrašile nas kot mi njih... Zakon številčnejših prevlada :)
Koliko časa potrebuje fantiček, da pride dekliček, se ne ve...
...a ga je lažje počakati sede :)
Po poti srečamo tudi pošast...
... In se s pomočjo jeklenic prebijamo na vrh...
Na 1.100 metrih višine se srečamo z angeli...
... In malo pod vrhom zberemo še zadnjih nekaj atomov energije za bliskovit naskok...
Niti antene niti Vojkova koča ne štejejo za vrh Nanosa. Tja nas pripelje nekaj minutni sprehod po pravljični poti med čemažem... Diši (smrdi) po česnu in molim k Bogu, da se mož ne odloči, da bi ga nekaj nabral za domov....prošnja uslišana!
Na vrhu:)
Pri Vojkovi koči se spet zberemo in družno preizkušamo gostinske sposobnosti novih, nadebudnih, mladih oskrbnikov. Iz kuhinje diši, pri novem improviziranem šanku (iz okna) se vije kolona in kadi od vročega čaja in kave. V tem kratkem času, kar je koča delno odprta, so, sodeč po številu odnesenih porcij mimo nas, zasloveli palačinkah. Tudi našemu Robiju, ki je od doma (Pivka - Kal) startal s kolesom in potem skorajda pritekel na Nanos, so zelo teknile!
Vsi se okrepčamo, močno odpočijemo, preverimo kako potekajo dela v kuhinji (na moje veliko presenečenje se mladci vedejo, kot da bi za gorilniki, štedilniki in delovnimi pulti stali že od zmeraj) in ne-planirano eno članico (mamo Eriko) žrtvujemo v kuhinji za dodatno pomoč (pravi domač štrudel in čista posoda zagotovljeni!), potem pa se prezebli odpravimo nazaj dol...
No, preden gremo zares dol, gremo še malo gor - na Grmado na Nanosu.
...pa do cerkvice Sv. Heronima...
Koko jo vseka naravnost dol, med skale in šavje, jaz pa za njim.
Sonce še sramežljivo kuka izza oblakov, mi pa nič kaj sramežljivo zapojemo (zafušamo) eno domačo...
Ko smo tako veseli in razposajeni, se kar kadi od idej kam bomo šli naslednjič. V cca treh minutah se zmenimo, da gremo leta 2022 skupaj na Camino (jap, kriva je tista jakobova školjka na smerokazu!) ... Najmanj vsi, ki smo na spodnji fotografiji:)
Nekje po poti dol se je Koko uspel zmenit s svojo ženo, da pridemo na pasulj. Nič ne ugovarjamo, kar hitro gremo, da si slučajno ne premisli. Skorajda tik pred domom, Sebastjan zapelje na parkirišče malo pred vojaškim muzejem v Pivki. Kaj? Bi vam Godina na vso moč rad pokazal še Krpanovo pot na Primoža... Saj je čisto blizu! Ker se Andrej drži za glavo, močno dvomim, da je bila to njegova ideja?!
Ne preostane nam drugega kot da se še enkrat preobujemo in povzpnemo v breg - k sreči je bil kratek in nadvse zanimiv, poučen. Kup ostankov bunkerjev iz 1.svetovne vojne in fonetičnih iznajdb tistega časa...
Enourni izobraževanlni sprehod se je zaključil z močnim soncem in suhimi grli. Seveda se Koko zmeni s prijateljem, da nas počaka s kozarčkom sadnega.
Ko Seba poskrbi za domače živali (ponija in dve kozici), se lahko končno odpravimo na kosilo. Vroč, okusen in s svinsjkim rilcem začinjen pasulj je padel na plodna tla oz. želodčke. Za sladico pa palačinke - z marmelado ali s čokolado. Ali pa kar obe :) Hvala!
Glej, glej ga zlomka...preden gremo domov, se Koko zmeni za še en obisk, ki ga ne smemo, ne moremo in niti ne želimo preskočiti.
Veseli, da smo vsi živi in zdravi in se končnoooooooo spet vidimo, sproščeno poklepetamo in potem neradi odrinemo proti domu. Jutri je namreč delovni ponedeljek!
Za pot na Nanos smo potrebovali 1 uro (strma pot). Za sestop (z ovinkom na Grmado in do Heronima) še 1 uro in pol. Malo manj kot 8 km in 700 višincev.
Za Primoža (delno krožna pot) smo potrebovali počasno uro. Malo manj kot 4 km in 160 višincev.
Primorski gostoljubnosti ne gre oporekati... Ni bilo potrebno prositi, zmenili smo se v manj kot minuti, da se dobimo na Razdrtem ob 7ih zjutraj in jo skupaj mahnemo v goro.
Gorenjci pridemo 10 minut prej, Primorci 10 minut kasneje. Nima veze... Ko se vidimo po tako dooooooolgem času, smo preprosto veseli, zadovoljni, srečni. Ko jih vidim, šele dojamem, kako jih pogrešam. Čustvom se ne prepustimo v celoti, poprimemo za palice in se usmerimo navzgor.
Nesporno je, da so fantje kljub koroni, ostali kavaliriji....
Pastirja premagamo, kravce pa.....?!
Itaq, da ja... So se kravce bolj ustrašile nas kot mi njih... Zakon številčnejših prevlada :)
Koliko časa potrebuje fantiček, da pride dekliček, se ne ve...
Po poti srečamo tudi pošast...
... In se s pomočjo jeklenic prebijamo na vrh...
Na 1.100 metrih višine se srečamo z angeli...
... In malo pod vrhom zberemo še zadnjih nekaj atomov energije za bliskovit naskok...
Niti antene niti Vojkova koča ne štejejo za vrh Nanosa. Tja nas pripelje nekaj minutni sprehod po pravljični poti med čemažem... Diši (smrdi) po česnu in molim k Bogu, da se mož ne odloči, da bi ga nekaj nabral za domov....prošnja uslišana!
Na vrhu:)
Pri Vojkovi koči se spet zberemo in družno preizkušamo gostinske sposobnosti novih, nadebudnih, mladih oskrbnikov. Iz kuhinje diši, pri novem improviziranem šanku (iz okna) se vije kolona in kadi od vročega čaja in kave. V tem kratkem času, kar je koča delno odprta, so, sodeč po številu odnesenih porcij mimo nas, zasloveli palačinkah. Tudi našemu Robiju, ki je od doma (Pivka - Kal) startal s kolesom in potem skorajda pritekel na Nanos, so zelo teknile!
No, preden gremo zares dol, gremo še malo gor - na Grmado na Nanosu.
...pa do cerkvice Sv. Heronima...
Koko jo vseka naravnost dol, med skale in šavje, jaz pa za njim.
Sonce še sramežljivo kuka izza oblakov, mi pa nič kaj sramežljivo zapojemo (zafušamo) eno domačo...
Ko smo tako veseli in razposajeni, se kar kadi od idej kam bomo šli naslednjič. V cca treh minutah se zmenimo, da gremo leta 2022 skupaj na Camino (jap, kriva je tista jakobova školjka na smerokazu!) ... Najmanj vsi, ki smo na spodnji fotografiji:)
Nekje po poti dol se je Koko uspel zmenit s svojo ženo, da pridemo na pasulj. Nič ne ugovarjamo, kar hitro gremo, da si slučajno ne premisli. Skorajda tik pred domom, Sebastjan zapelje na parkirišče malo pred vojaškim muzejem v Pivki. Kaj? Bi vam Godina na vso moč rad pokazal še Krpanovo pot na Primoža... Saj je čisto blizu! Ker se Andrej drži za glavo, močno dvomim, da je bila to njegova ideja?!
Ne preostane nam drugega kot da se še enkrat preobujemo in povzpnemo v breg - k sreči je bil kratek in nadvse zanimiv, poučen. Kup ostankov bunkerjev iz 1.svetovne vojne in fonetičnih iznajdb tistega časa...
Enourni izobraževanlni sprehod se je zaključil z močnim soncem in suhimi grli. Seveda se Koko zmeni s prijateljem, da nas počaka s kozarčkom sadnega.
Ko Seba poskrbi za domače živali (ponija in dve kozici), se lahko končno odpravimo na kosilo. Vroč, okusen in s svinsjkim rilcem začinjen pasulj je padel na plodna tla oz. želodčke. Za sladico pa palačinke - z marmelado ali s čokolado. Ali pa kar obe :) Hvala!
Glej, glej ga zlomka...preden gremo domov, se Koko zmeni za še en obisk, ki ga ne smemo, ne moremo in niti ne želimo preskočiti.
Veseli, da smo vsi živi in zdravi in se končnoooooooo spet vidimo, sproščeno poklepetamo in potem neradi odrinemo proti domu. Jutri je namreč delovni ponedeljek!
Za pot na Nanos smo potrebovali 1 uro (strma pot). Za sestop (z ovinkom na Grmado in do Heronima) še 1 uro in pol. Malo manj kot 8 km in 700 višincev.
Za Primoža (delno krožna pot) smo potrebovali počasno uro. Malo manj kot 4 km in 160 višincev.
Bukov kozliček pa že ni pošast, ampak eden najlepših neletečih hroščkov, ki je na žalost tudi zelo ogrožen :(
OdgovoriIzbrišiDraga moja Tinka, hvala za lepo preživet dan in saj veš, kadarkoli se lahko povabita k nam, mi vas bomo vedno zelo veseli :-* #bukovkozlicek