Jurčičeva pot 2020

Ko so bogovi delili literarni talent med člane naše družine, so name pozabili. Posluha za literaturo, avtorje, njihova dela itd. preprosto nimam. Spodnji dialog je čista klasika.
Mož: "Ej, za vikend bi šla lahko po Jurčičevi poti!"
Jaz: "A to je tista od Litije do Čateža?"
Mož: "Šema. Tisto je Levstik!"
Jaz: "Ohhh. Koliko km?"
Mož: "Cca 15. Ampak bi šla še nazaj iz Muljave do Višnje Gore tud peš. Verjetno malo čez 20?"
Jaz:"Kaj pa vreme?"
Mož:"Vreme bo!"
Brez veze, pritrdim in grem na sprehod na domači hrib.

Naslednji dan pri sodelavki, ki je iz okolice Polževega doma, preverim kakšna je ta pot in kako dolga je. "Včeraj je šel sneg, pa dež je napovedan... Blatno bo. Ampak je tudi po asfaltu treba hodit. Cca 27km, če gresta še do Krke."
Jaz:"Kaj pa, če gremo skupaj?"
=)
Po žensko se zmeniva tik tak, ob 7ih v Višnji Gori zbor!

Ko zjutraj vstanem, pada dež.
Grrrrrr.
Brezvoljno se vlečem po kopalnici, vlačim cunje iz omare na sebe, ko zavoham kavo je dan za 100% lepši - mož ve, kako je treba. Minuto čez 7 uro zjutraj sva v Višnji Gori:)

Na glavnem trgu se je zbralo že lepo število pohodnikov. Poravnava startnino (simbolične 3€) in kartončka za zbiranje žigov pospraviva v nahrbtnik. Gospodje v finih oblekah delijo koščke kruha, namazanega z olivnim oljem - gorivo za lažji korak? :) Dež ne pada več.

Tik preden se iz vasi... opa, pardon: iz Mesta odpravimo v gozd, se srečamo s sodelavko in zagrizemo v klanec.

Blatna pot pelje pod Starim gradom proti Polževem, kjer dobimo prvi žig.

Od tu nekaj časa po ravnem...

V območje medveda...

.... do hotela Polževo in potem po robu starega smučišča strmo navzgor do najvišje točke Jurčičeve poti - Sv. Duh (630 mnv), kjer stoji več sto let stara cerkvica.

Za trening vzdržljivosti kolen se spustimo dol, po asfaltu, da se izognemo gneči po ozki gozdni poti in komentarjem v stilu "Tekat, tekat... da ne bi kaj zamudili".

Z asfalta v dolini, pot vasjo Oslica, zavijemo desno, v konkretno blato in nadaljujemo proti izviru Krke, Krški jami in 3. žigu.

Minuto ali dve za nami do vhoda jame pride tudi ključar, ki odklene težka železna vrata, prižge jamske reflektorje in nam omogoči kratek sprehod po njeni notranjosti.

Jurčičeva pot si tod deli slavo tudi s potjo Reka ljubezni (v teh krajih so snemali istoimensko slovensko nadaljevanko) in k sreči vodi mimo pekarne Miš Maš, kjer v naše želodčke pade rogljiček s čokolado :)

S Krke se vrnemo nazaj gor in spet malo dol do Muljave, Jurčičeve domačije, vrveža pohodnikov, stojničarjev in žiga št. 4.

Srečamo še eno sodelavko in seveda trenutek ovekovečimo :)

Preden noge zaspijo na mestu, nadaljujemo tja od koder smo prišli - do Višnje Gore. V to smer hodi zelo, zelo malo ljudi, večina se na izhodišče vrne z avtobusom. Pohodnikov, ki prihajajo v Muljavo je še ogromno, zato dolgo časa govorimo samo "Dober dan" in "Živjo" :)

Tisti ozki poti, ki smo se ji izognili na poti od Sv. Duha proti Krki, se sedaj ne moremo več, zato pogumno zakorakamo tudi tu. Srečanje ni težavno, trenutno smo edini, ki hodimo v "napačno" smer in zato ne predstavljamo  pomembnega stresa pri "pravilnohodečih".

Do vrha Sv. Duha nam ni potrebno še enkrat, saj sodelavka pozna pot, ki gre okoli in nas pripelje do vasi Zavrtače, kjer si na robu lepo urejenega posestva mož in sodelavka sumljivo ogledujeta lično izdelano mizo in klopi.

Menda ne bosta parkirala svojih riti malo pred ciljem?!
Bogu hvala, sta samo občudovala lepoto obrtniških del in lahko smo nadaljevali.
Malo pred Starim gradom se sodelavka poslovi, saj živi streljaj stran, midva pa skočiva pogledat kaj je od nekoč veličastnega domovanja grajske gospode ostalo do danes.

Nekaj ruševin, zaraščenih in padajočih ne da slutiti nič gosposkega, zato se zelo urno in nič kaj gosposko midva spustiva po bregu navzdol, do Višnje Gore - ura je nekaj čez 1 popoldne in na glavnem trgu ni več nikogar.

Vreme je bilo. Sončno, brez dežja, prijetnih spomladanskih temperatur.

Še en trening za medvede v prijetni družbi narjen :)

Na koncu je ura namerila 30 km, 850 višincev in 5 ur neto hoje.