Krožna pot Pentlja (84 km, 3.000 višincev) 1.del
V torek dopoldne mi sestrica pošlje zemljevid s traso Krožne poti Pentlja in pripisom "Nekaj za vaju".
V torek popoldne, ob kavici, možu pokažem zemljevid. "Ja, bova šla, a ne?" vpraša. "Ja, najbolje kar zdaj - temperature so ok, snega ni, napovedano je lepo vreme za vikend." mirno odvrnem. Pogleda me malo postrani in dvomi "A misliš, da zmoreva?" "Itak!" izstrelim. Ko se spogledava, oba bruhneva v smeh (zadnje čase sva predvsem kratkoprogaša, op. a.).
V sredo imava oba odobren dopust za petek, kar pomeni, da greva... "Bog, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" mi odmeva v glavi, a sem lepo tiho in ne priznam, da me malo skrbi.
Prebereva opis poti (https://www.brezovica.si/krozna-planinska-pot-pentlja/), podrobneje pregledava zemljevid, si narediva lasten dnevnik za zbiranje žigov, z vsemi napotki za preživetje seznaniva hčer, ki bo ostala doma in na dan D (petek), ko se zdani (malo čez 7 uro) parkirava v Podpeči (stičišče Pentlje, ki nama omogoča logistično zavetje, če ga bova potrebovala), oprtava ruzake in kreneva proti vasi Jezero.
Po nekaj 100 metrih opaziva prvo pentljavo markacijo (poleg knafelčevega krogca še ležeča osmica/pentlja). Te naj bi naju spremljale naslednjih veliko ur :)
Po dobrem kilometru hoje v vasi Jezero (malo pred samim jezerom) dobiva 1.žig.
Nadaljujeva mimo jezera (bojda zelo globoko, čeprav smešno majhno) do vrha hriba Sv. Ana - dober dodaten kilometer in ravno toliko višincev, da naju ne zebe več!
Naslednji cilj je Krim, najvišji vrh na tej krožni poti (1.107 mnv)... Odlično, bova z višino oddelala na začetku, potem bova pa frej!
Pot naju vodi po gozdu, mimo možicev...
... skozi Planinco (osamela vasica)...
... do vrha...
Premražena od silnega vetra popijeva vroč čaj... Pri šanku opazim "poziv" - organiziran pohod po Krožni poti Pentlja v 21 urah dne 8.2.2020 (če kdo želi podrobnosti, mu jih z veseljem posredujem!). Ker so v tem pozivu navedeni časi od ene točke do druge, ga poslikam... Morda pride prav:)
Pentlja naju vodi proti Rakitni, nekaj km makedama...
... Potem pa levo v breg proti Rotovcu.
Na vrhu piha še bolj močno, je pa lep razgled na rakitniško planino...
Nadaljujeva proti Rakitni (spust) in se na samem robu prvega zaselka usmeriva levo proti soteski Vrbica (sotočje Iške in Zale). Po nekaj korakih dobronamerno opozorilo...
Stestirava piščalki na nahrbtnikih in pospešiva korak:)
S poziva, ki vabi pohodnike na pohod po Pentlji, je razbrati, da bova dosegla Vrbico po 15ih minutah, po pol ure pa je jasno, da se je pri zapisu nekdo uštel...kar lep kos poti prehodiva po mladinski pešpoti (označena z markacijo v obliki trikotnika?!), potem pa se odcepiva desno in strmo navzdol v sotesko...
Spustiva se za dobrih 400 m višincev, kolena delajo 100/h. V soteski naju čaka žig in mokro prečenje vode - brvi ni, treba se je sezuti in zariti v ledeno mrzlo vodo...
K sreči imam v nahrbtniku neoprenske nogavice sealskinz, ki pridejo v tej situaciji zelo prav. Mož te sreče nima, sezuje čevlje in se v navadnih nogavicah požene čez vodo... Na drugi strani brega je svetlobno hitro :)
Spet obujeva čevlje in nadaljujeva... Zdaj je treba v breg gor, do vasi Osredek... Tam je turistična kmetija, menda imajo kaj dobrega za pod zob...
Na sliki pogled nazaj, soteska je nekje vmes, globoko spodaj :)
Na kmetiji dobiva žig, vroč čaj in odličen domač narezek s še toplo ocvirkovko (za kaj drugega bi morala prej poklicati). Mladi fantje, ki jo vodijo, so sila prijazni in ustrežljivi. Čeprav nerada, morava nadaljevati...
Do sedaj sva prehodila dobrih 24 km in naredila 1.500 višincev. Na poti sva v skupnem 7 ur in priznati moram, da me že ves čas zebe... Če ne piha veter, je vlažno od vode ali hladno od stalne sence. Pretok krvi v okončine je slab, kar opazi tudi moja ura - srčni utrip, ki ga izmeri je skoraj takšen kot ga imam ponavadi v mirovanju?!
Skozi vas Osredek nadaljujeva po asfaltu, potem pa skreneva desno dol proti reki Zali.
Čutim, kako mi utrujenost polzi skozi stopala v meča... Že?! Skušam prelisičiti svoje telo in si v mislih rišem skodelico omamne kave v baru Krimček v Rakitni:)
Do reke pride mož pred menoj in hiti vpiti, da ni brvi za prečenje... O moj bog, pa ne še enkrat??? K sreči se je samo hecal, brv je in čez reko prideva tik tak :)
Spet se morava vzpeti v klanec gor, hoja na tej strani je malo bolj zahtevna - pomrznjena podlaga se je napihnila in že rahlo odtajala...blatno in spolzko je, a počasi gre.
Ko se klanec malo položi, na desni strani poti opaziva sveže pojedeno srno (ostal je le kožuh in kosti, kri okoli je še živo rdeča!...od šoka sem pozabila škljocniti fotko) in kljub klancu urno stopiva naprej, ušesa pa našpičiva tako, da bi slišala iglo pasti v kup sena... Do tega trenutka sem namreč pozabila, da sva na območju medveda, zdaj pa si želim, da me tu ne bi bilo!
Od Osredka do Rakitne je dlje kot je zapisano v opisu odsekov na spletu (namesto 4,5 km jih je 6,8), kar še dodatno načenja najino psiho. Kavica v Krimčku je odlična, lastnik je prijazen in spodbuden, povabi naju celo na kremšnite, ki jih bo za jutri naredil sam...mhmmm, se mi pocedijo sline in potiho računam, da bi se jutri zjutraj, ko končava s pohodom, lahko vrnila z avtom sem na kremšnite :)
Dan se poslavlja, posloviva se tudi midva in nadaljujeva proti Novaški gori. Na vrhu sva, ko je že trda tema.
Čeprav sveti polna luna, si morava natakniti naglavne lučke in nadaljevati pot proti Smrekovcu... Zdaj samo hodiva, vidiva tako ali tako nič drugega kot le nekaj metrov okoli sebe...
Od Smrekovca do naslednje točke je po opisu sodeč 5 km, po zemljevidu sodeč večinoma navzdol... Razmišljava, da bova z najinim tempom tam prej kot v eni uri, stopava hitro, prečkava avtomobilsko cesto proti Rakitni in hodiva vzporedno ob njej po gozdni poti. Vznemirjena, ker nama kar dobro gre, spregledava puščico na drevesu in zavijeva rahlo desno... Po nekaj 100 metrih se pot izgubi, ni nobene markacije... Gledava in hodiva okoli, opaziva makedamsko cesto in po njej nadaljujeva... Čez čas ugotoviva, da hodiva v napačno smer (moja napaka!), zato se obrneva in se vrneva do glavne, asfaltne ceste, ter ponoviva vajo - slediva puščici na drevesu in zavijeva rahlo levo :) Trenutek nepazljivosti naju je stal dodatnih 4 km oz. 50 minut ter konkreten odmerek de-motivacije.
Na Zavetišče na Kavcu prispeva utrujena. Natočiva si sveže mrzle vode (ravno prav, zaloge so skoraj pošle), pojeva Frutabelo in pokadiva cigareto miru :)
Razpoloženje pada, utrujenost narašča, naju pa loči še velik kos poti do cilja. Ampak avto imava v Podpeči. Do tam ni več tako zelo daleč, kajne?! Trudiva se, da ne razmišljava o kapitulaciji, da vzdrživa do konca... V mojih mislih je puhovka, ki čaka v prtljažniku avtomobila, da me pogreje...
Pentlja nadaljuje proti Ponikvam, večinoma po makedamski cesti. Ko le-ta trči v asfaltno cesto, sva rahlo zmedena, saj ne veva ali je potrebno iti levo ali desno? Samemu Murphy-ju se lahko zahvaliva, da sva šla levo in potem glasu razuma, da sva preverila na telefonu in obrnila nazaj na desno:) Na tem delu poti bi bila dobrodošla dodatna markacija!
Žig Ponikva se nahaja globoko dol pod cesto, na desni strani ob poti pri stanovanjski hiši (in ne levi, op. a.!).
Tu pokadiva zadnja dva heetsa in ko možu crkne naglavna lučka, se odločiva, da v Podpeči zaključiva za danes, preostanek poti pa narediva drugič... Kljub temu mi gredo po glavi še vedno tiste kremšnite v Krimčku... Zdaj, ko veva, da je za kapitulacijo kriva lučka in ne najina utrujenost :), je korak malo bolj lahek.
Iz Ponikve se povzpneva nazaj na cesto (pot vodi praviloma po dolini, ker pa je tema ne želiva tvegati). Iz Preserij nadaljujeva do Kamnika pod Krimom, kjer je odprt bife in imajo Coca Colo, pa tudi klasične cigarete, ki jih je mož vesel, jaz pa ne preveč!!!
Zunaj je mraz, peklensko mraz, pred nama pa še cca 5km do avta... Gremo!!!
Malo iz vasi naprej je naslednja točka, Žalostna gora, s cerkvico na vrhu, ki je na pogled prav lepo osvetljena in očarljiva...žalostno, a ta trenutek nama je čisto vseeno, kako čarobna je in kaj skriva za svojim obzidjem! Žig najdeva takoj, urediva papirologijo in nadaljujeva.
Ob sestopu z gore spet spregledava markacijo, a to ugotoviva zelo hitro. Vrneva se par korakov nazaj, najdeva drevo z rdeče belim krogcem in se spustiva v dolino.
Vlaga in mraz režeta globoko v kosti, zdaj imava res že vsega dovolj... Zadnja 2 km prehodiva po asfaltni cesti in v Podpeči, ko v najin "dnevnik" pritisneva zadnji današnji žig, nama kamen pade od srca!
(saj ne izgledava tako zelo slabo, kajne?!)
V 13 urah in 15 minutah sva prehodila 60,5 km in naredila 2.500 višincev, dodatne 3 ure sva porabila za postanke (štempljanje, vpisovanje v knjige na točkah, prečenje reke, malico, kavo, Coca-Colo in čik pavze). Na koncu mi je skoraj zamrznila rit in sem se segrela šele doma, po 20-minutnem tuširanju z vročo vodo in veliki skodelici vrelega čaja.
Pentlja je lepa, zanimiva, prijetna, a fizično zahtevna pot. Označena je pretežno zelo dobro - na določenih mestih bi za nočno pohajanje pohodnikov, ki niso iz teh koncev doma, bile dobrodošle dodatne markacije. Opis poti na spletni strani praviloma drži... Razen, kadar ne:)
Spodaj so nanizane časovnice in razdalje po odsekih (od zap.št. 4 do 16), kot jih je izmerila ura GarminFenix6x:
Podpeč - Jezero (zap. št. 4): 1,2 km, 15 min
Jezero - Sv. Ana (zap. št. 5): 1,2 km (2,4 km); 25 min (40 min)
Sv. Ana - Krim (zap. št. 6): 8,2 km (10,6 km); 2 h (2h 40 min)
Krim - Rotovc (zap. št. 7): 5,4 km (16 km); 55 min (3h 35 min)
Rotovc - Vrbica (zap. št. 8): 5,65 km (21,65 km); 1h 15 min (4h 50 min)
Vrbica - Osredek (zap. št. 9): 2,85 km (24,5 km); 50 min (5h 40 min)
Osredek - Rakitna (zap. št. 10): 6,8 km (31,3 km); 1h 35min (7h 15 min)
Rakitna - Novaška gora (zap. št. 11): 3,7 km (35 km); 45 min (8h)
Novaška gora - Smrekovec (zap. št. 12): 3 km (38 km); 40 min (8h 40 min)
Smrekovec - Kavc (zap. št. 13): 8,9 km (46,9 km); 1h 50 min (10h 30 min; po markirani poti je razdalja do Kavca 4,9 km in 1h hoje!)
Kavc - Ponikve (zap. št. 14): 6,1 km (53 km); 1h 10 min (11h 40 min)
Ponikve - Žalostna gora (zap. št. 15): 3,6 km (56,6 km); 45 min (12h 25 min)
Žalostna gora - Podpeč (zap. št. 16): 3,9 km (60,5 km); 50 min (13h 15min)
Neprehojen je ostal še zgornji del Pentlje (Notranje in Vnanje Gorice, Brezovica...), razdalje cca 28-30 km. Ko pride ena lepa, topla in sončna sobota...morda, nekoč, nekje :)
V torek popoldne, ob kavici, možu pokažem zemljevid. "Ja, bova šla, a ne?" vpraša. "Ja, najbolje kar zdaj - temperature so ok, snega ni, napovedano je lepo vreme za vikend." mirno odvrnem. Pogleda me malo postrani in dvomi "A misliš, da zmoreva?" "Itak!" izstrelim. Ko se spogledava, oba bruhneva v smeh (zadnje čase sva predvsem kratkoprogaša, op. a.).
V sredo imava oba odobren dopust za petek, kar pomeni, da greva... "Bog, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!" mi odmeva v glavi, a sem lepo tiho in ne priznam, da me malo skrbi.
Prebereva opis poti (https://www.brezovica.si/krozna-planinska-pot-pentlja/), podrobneje pregledava zemljevid, si narediva lasten dnevnik za zbiranje žigov, z vsemi napotki za preživetje seznaniva hčer, ki bo ostala doma in na dan D (petek), ko se zdani (malo čez 7 uro) parkirava v Podpeči (stičišče Pentlje, ki nama omogoča logistično zavetje, če ga bova potrebovala), oprtava ruzake in kreneva proti vasi Jezero.
Po nekaj 100 metrih opaziva prvo pentljavo markacijo (poleg knafelčevega krogca še ležeča osmica/pentlja). Te naj bi naju spremljale naslednjih veliko ur :)
Po dobrem kilometru hoje v vasi Jezero (malo pred samim jezerom) dobiva 1.žig.
Nadaljujeva mimo jezera (bojda zelo globoko, čeprav smešno majhno) do vrha hriba Sv. Ana - dober dodaten kilometer in ravno toliko višincev, da naju ne zebe več!
2.žig je znotraj reklamnega panoja malo pod vrhom, z vrha pa lep razgled na vse strani ljubljanske kotline.
Naslednji cilj je Krim, najvišji vrh na tej krožni poti (1.107 mnv)... Odlično, bova z višino oddelala na začetku, potem bova pa frej!
Pot naju vodi po gozdu, mimo možicev...
... skozi Planinco (osamela vasica)...
... do vrha...
Premražena od silnega vetra popijeva vroč čaj... Pri šanku opazim "poziv" - organiziran pohod po Krožni poti Pentlja v 21 urah dne 8.2.2020 (če kdo želi podrobnosti, mu jih z veseljem posredujem!). Ker so v tem pozivu navedeni časi od ene točke do druge, ga poslikam... Morda pride prav:)
Pentlja naju vodi proti Rakitni, nekaj km makedama...
... Potem pa levo v breg proti Rotovcu.
Na vrhu piha še bolj močno, je pa lep razgled na rakitniško planino...
Nadaljujeva proti Rakitni (spust) in se na samem robu prvega zaselka usmeriva levo proti soteski Vrbica (sotočje Iške in Zale). Po nekaj korakih dobronamerno opozorilo...
Stestirava piščalki na nahrbtnikih in pospešiva korak:)
S poziva, ki vabi pohodnike na pohod po Pentlji, je razbrati, da bova dosegla Vrbico po 15ih minutah, po pol ure pa je jasno, da se je pri zapisu nekdo uštel...kar lep kos poti prehodiva po mladinski pešpoti (označena z markacijo v obliki trikotnika?!), potem pa se odcepiva desno in strmo navzdol v sotesko...
Spustiva se za dobrih 400 m višincev, kolena delajo 100/h. V soteski naju čaka žig in mokro prečenje vode - brvi ni, treba se je sezuti in zariti v ledeno mrzlo vodo...
K sreči imam v nahrbtniku neoprenske nogavice sealskinz, ki pridejo v tej situaciji zelo prav. Mož te sreče nima, sezuje čevlje in se v navadnih nogavicah požene čez vodo... Na drugi strani brega je svetlobno hitro :)
Spet obujeva čevlje in nadaljujeva... Zdaj je treba v breg gor, do vasi Osredek... Tam je turistična kmetija, menda imajo kaj dobrega za pod zob...
Na sliki pogled nazaj, soteska je nekje vmes, globoko spodaj :)
Na kmetiji dobiva žig, vroč čaj in odličen domač narezek s še toplo ocvirkovko (za kaj drugega bi morala prej poklicati). Mladi fantje, ki jo vodijo, so sila prijazni in ustrežljivi. Čeprav nerada, morava nadaljevati...
Do sedaj sva prehodila dobrih 24 km in naredila 1.500 višincev. Na poti sva v skupnem 7 ur in priznati moram, da me že ves čas zebe... Če ne piha veter, je vlažno od vode ali hladno od stalne sence. Pretok krvi v okončine je slab, kar opazi tudi moja ura - srčni utrip, ki ga izmeri je skoraj takšen kot ga imam ponavadi v mirovanju?!
Skozi vas Osredek nadaljujeva po asfaltu, potem pa skreneva desno dol proti reki Zali.
Čutim, kako mi utrujenost polzi skozi stopala v meča... Že?! Skušam prelisičiti svoje telo in si v mislih rišem skodelico omamne kave v baru Krimček v Rakitni:)
Do reke pride mož pred menoj in hiti vpiti, da ni brvi za prečenje... O moj bog, pa ne še enkrat??? K sreči se je samo hecal, brv je in čez reko prideva tik tak :)
Spet se morava vzpeti v klanec gor, hoja na tej strani je malo bolj zahtevna - pomrznjena podlaga se je napihnila in že rahlo odtajala...blatno in spolzko je, a počasi gre.
Ko se klanec malo položi, na desni strani poti opaziva sveže pojedeno srno (ostal je le kožuh in kosti, kri okoli je še živo rdeča!...od šoka sem pozabila škljocniti fotko) in kljub klancu urno stopiva naprej, ušesa pa našpičiva tako, da bi slišala iglo pasti v kup sena... Do tega trenutka sem namreč pozabila, da sva na območju medveda, zdaj pa si želim, da me tu ne bi bilo!
Od Osredka do Rakitne je dlje kot je zapisano v opisu odsekov na spletu (namesto 4,5 km jih je 6,8), kar še dodatno načenja najino psiho. Kavica v Krimčku je odlična, lastnik je prijazen in spodbuden, povabi naju celo na kremšnite, ki jih bo za jutri naredil sam...mhmmm, se mi pocedijo sline in potiho računam, da bi se jutri zjutraj, ko končava s pohodom, lahko vrnila z avtom sem na kremšnite :)
Dan se poslavlja, posloviva se tudi midva in nadaljujeva proti Novaški gori. Na vrhu sva, ko je že trda tema.
Čeprav sveti polna luna, si morava natakniti naglavne lučke in nadaljevati pot proti Smrekovcu... Zdaj samo hodiva, vidiva tako ali tako nič drugega kot le nekaj metrov okoli sebe...
Od Smrekovca do naslednje točke je po opisu sodeč 5 km, po zemljevidu sodeč večinoma navzdol... Razmišljava, da bova z najinim tempom tam prej kot v eni uri, stopava hitro, prečkava avtomobilsko cesto proti Rakitni in hodiva vzporedno ob njej po gozdni poti. Vznemirjena, ker nama kar dobro gre, spregledava puščico na drevesu in zavijeva rahlo desno... Po nekaj 100 metrih se pot izgubi, ni nobene markacije... Gledava in hodiva okoli, opaziva makedamsko cesto in po njej nadaljujeva... Čez čas ugotoviva, da hodiva v napačno smer (moja napaka!), zato se obrneva in se vrneva do glavne, asfaltne ceste, ter ponoviva vajo - slediva puščici na drevesu in zavijeva rahlo levo :) Trenutek nepazljivosti naju je stal dodatnih 4 km oz. 50 minut ter konkreten odmerek de-motivacije.
Na Zavetišče na Kavcu prispeva utrujena. Natočiva si sveže mrzle vode (ravno prav, zaloge so skoraj pošle), pojeva Frutabelo in pokadiva cigareto miru :)
Razpoloženje pada, utrujenost narašča, naju pa loči še velik kos poti do cilja. Ampak avto imava v Podpeči. Do tam ni več tako zelo daleč, kajne?! Trudiva se, da ne razmišljava o kapitulaciji, da vzdrživa do konca... V mojih mislih je puhovka, ki čaka v prtljažniku avtomobila, da me pogreje...
Pentlja nadaljuje proti Ponikvam, večinoma po makedamski cesti. Ko le-ta trči v asfaltno cesto, sva rahlo zmedena, saj ne veva ali je potrebno iti levo ali desno? Samemu Murphy-ju se lahko zahvaliva, da sva šla levo in potem glasu razuma, da sva preverila na telefonu in obrnila nazaj na desno:) Na tem delu poti bi bila dobrodošla dodatna markacija!
Žig Ponikva se nahaja globoko dol pod cesto, na desni strani ob poti pri stanovanjski hiši (in ne levi, op. a.!).
Tu pokadiva zadnja dva heetsa in ko možu crkne naglavna lučka, se odločiva, da v Podpeči zaključiva za danes, preostanek poti pa narediva drugič... Kljub temu mi gredo po glavi še vedno tiste kremšnite v Krimčku... Zdaj, ko veva, da je za kapitulacijo kriva lučka in ne najina utrujenost :), je korak malo bolj lahek.
Iz Ponikve se povzpneva nazaj na cesto (pot vodi praviloma po dolini, ker pa je tema ne želiva tvegati). Iz Preserij nadaljujeva do Kamnika pod Krimom, kjer je odprt bife in imajo Coca Colo, pa tudi klasične cigarete, ki jih je mož vesel, jaz pa ne preveč!!!
Zunaj je mraz, peklensko mraz, pred nama pa še cca 5km do avta... Gremo!!!
Malo iz vasi naprej je naslednja točka, Žalostna gora, s cerkvico na vrhu, ki je na pogled prav lepo osvetljena in očarljiva...žalostno, a ta trenutek nama je čisto vseeno, kako čarobna je in kaj skriva za svojim obzidjem! Žig najdeva takoj, urediva papirologijo in nadaljujeva.
Ob sestopu z gore spet spregledava markacijo, a to ugotoviva zelo hitro. Vrneva se par korakov nazaj, najdeva drevo z rdeče belim krogcem in se spustiva v dolino.
Vlaga in mraz režeta globoko v kosti, zdaj imava res že vsega dovolj... Zadnja 2 km prehodiva po asfaltni cesti in v Podpeči, ko v najin "dnevnik" pritisneva zadnji današnji žig, nama kamen pade od srca!
V 13 urah in 15 minutah sva prehodila 60,5 km in naredila 2.500 višincev, dodatne 3 ure sva porabila za postanke (štempljanje, vpisovanje v knjige na točkah, prečenje reke, malico, kavo, Coca-Colo in čik pavze). Na koncu mi je skoraj zamrznila rit in sem se segrela šele doma, po 20-minutnem tuširanju z vročo vodo in veliki skodelici vrelega čaja.
Pentlja je lepa, zanimiva, prijetna, a fizično zahtevna pot. Označena je pretežno zelo dobro - na določenih mestih bi za nočno pohajanje pohodnikov, ki niso iz teh koncev doma, bile dobrodošle dodatne markacije. Opis poti na spletni strani praviloma drži... Razen, kadar ne:)
Spodaj so nanizane časovnice in razdalje po odsekih (od zap.št. 4 do 16), kot jih je izmerila ura GarminFenix6x:
Podpeč - Jezero (zap. št. 4): 1,2 km, 15 min
Jezero - Sv. Ana (zap. št. 5): 1,2 km (2,4 km); 25 min (40 min)
Sv. Ana - Krim (zap. št. 6): 8,2 km (10,6 km); 2 h (2h 40 min)
Krim - Rotovc (zap. št. 7): 5,4 km (16 km); 55 min (3h 35 min)
Rotovc - Vrbica (zap. št. 8): 5,65 km (21,65 km); 1h 15 min (4h 50 min)
Vrbica - Osredek (zap. št. 9): 2,85 km (24,5 km); 50 min (5h 40 min)
Osredek - Rakitna (zap. št. 10): 6,8 km (31,3 km); 1h 35min (7h 15 min)
Rakitna - Novaška gora (zap. št. 11): 3,7 km (35 km); 45 min (8h)
Novaška gora - Smrekovec (zap. št. 12): 3 km (38 km); 40 min (8h 40 min)
Smrekovec - Kavc (zap. št. 13): 8,9 km (46,9 km); 1h 50 min (10h 30 min; po markirani poti je razdalja do Kavca 4,9 km in 1h hoje!)
Kavc - Ponikve (zap. št. 14): 6,1 km (53 km); 1h 10 min (11h 40 min)
Ponikve - Žalostna gora (zap. št. 15): 3,6 km (56,6 km); 45 min (12h 25 min)
Žalostna gora - Podpeč (zap. št. 16): 3,9 km (60,5 km); 50 min (13h 15min)
Neprehojen je ostal še zgornji del Pentlje (Notranje in Vnanje Gorice, Brezovica...), razdalje cca 28-30 km. Ko pride ena lepa, topla in sončna sobota...morda, nekoč, nekje :)
Živjo, a tisti list s prostori za žige sta si sama naredila, ali se to kje dobi za kupiti? :)
OdgovoriIzbriši