Po grebenu od Črne prsti preko Krna na Komno
Pravijo, da če ne veš, ne boli. Hec je v tem, da skoraj vedno izveš. In potem boli. Zelo.
Prejšnji vikend nama je prvotne načrte prekrižalo vreme, ta teden pa je bila napoved sončna, suha, primerno temperirana, skratka popolna za hribolazenje. Nič izgovorov iskat, hitro gojzarje na noge dat!
Izhodišče dvodnevne ture je bilo tokrat v Ravnah pri Bohinju, ob vznožju smučišča Kobla. Do tja naju je pripeljala moja mami, za kar se ji še enkrat lepo zahvaliva.
Prečkava opustošeno smučišče in se poženeva v breg. Sonce je pokukalo izza hriba malo čez 6. uro, naju grelo in sušilo podrastje ob poti. Do Črne prsti hodiva večinoma po gozdu, do Oražnove koče, potem pa se pogled odpre na gore nad nama in dolino pod nama. Zajameva zrak s polnimi pljuči.
Na Črni prsti kot ponavadi piha veter, v domu Zorka Jelinčiča je že zelo živahno in ko sestopiva z vrha (1.844 m.n.v.) si privoščiva umešana jajčka s slanino. Mlada oskrbnica doma jih je spekla popolno.
Čeprav je bilo sedeti pred domom prijetno, se odpraviva naprej, saj naju čaka še lep kos poti. Naslednji vrh, na katerega bodo stopile najine noge, bo Rodica. Pot poteka po grebenu, večinoma po ravnem. Razgledi pa ...
Na desno v dolino Bohinjskega jezera in očakov nad njo, na levo proti Tolminskem in morju, pred seboj nešteto vrhov in poti, ki se vijejo na in okrog njih. Vav! Res veličastno in vredno vsakega koraka. Je pa tu tudi menda rajski vrt za kače vseh vrst, zato pozorno opazujeva po poti, da ne bi kakšne prestrašila. Na najino srečo ni bilo nobene... verjetno je bilo zanje še malenkost prehladno. Po dobri uri hoje opaziva vrh, na katerem je kar nekaj ljudi. Rodica! Zdaj se je treba malo pomatrati v breg, a ni hudega.
Na vrhu sva srečala Italijane, Nemce in Slovence, pogled se nama ustavi na smučišču Vogel, ki se zdi skoraj tako blizu, da bi se ga lahko dotaknil in ker je bilo na vrhu Rodice (1.966 m.n.v.) zmerno vetrovno in oblačno, se hitro pobereva naprej. Proti Voglu.
Pot se spet spusti in se vije med vrhovi, katerih imen ne poznava. Na vrhu smučišča Vogel ugotoviva, da gora nad njim, za katero sva predvidevala, da je Vogel, ni Vogel, ampak Šija. Do njenega vrha je zgolj 15 min. Ker slutiva, da je pred nama še konkreten kos poti, se ji odpoveva in mahneva naprej.
Pot se spušča in dviga in spušča in dviga. Na enem izmed strmih delov poti se naredi pravi pohodniški zamašek. Eni od pohodnic je zdrsnilo pri sestopu, vsa je potolčena. Ko prideva bližje, vidiva, da je obuta v sandale! Čehinja. Ali pa Slovakinja. Morda Poljakinja? Še dobro, da je cela. Ponudiva malček prve pomoči (alkoholni robčki, Bepanthen, obliži). Nadaljujeva. In se sprašujeva zakaj hudiča ljudje hodijo tako neodgovorno v gore?! Na poti srečava še nekaj takšnih junakov v sandalih. Svašta!
Na vrhu Vogla (1.922 m.n.v.) ni bilo veliko ljudi, je bil pa veter. In mraz. Narediva nekaj fotk, požigosava knjižice in sestopiva proti Planini Razor.
Zdaj se spuščava konkretno v dolino. Kar malo mi je žal vseh tistih korakov v hrib gor, saj vem, da jih bo potrebno narediti še enkrat. Takšna je pač hribovska. Gor. Dol. Gor. Dol.
Na Planini Razor (1.315 m.n.v.) se okrepčava, prezračiva stopala, ki so zdaj že rahlo utrujena in naveličana stiskanja v gojzarjih. Ura je šele 4 popoldne, zato nadaljujeva proti Krnu. Markirni čas do tja je 7 ur.
Nekaj časa hodiva gor, potem dol. Srečava 4 fante markaciste, ki se vračajo z dela. Od osme ure zjutraj so čistili okoliške planinske poti. Razposajeni in dobre volje naju opremijo z nekaj napotki, potem pa gremo vsak v svojo smer. Po dobri uri hoje prispeva na planino neznanega imena, kjer spet malo počijeva. Počitki so zdaj pogostejši. Moči že počasi pojenjujejo.
Od kapelice do lovske koče (ki se nahaja nekje na tretjini poti do Krna) ni več daleč, so rekli markacisti. Samo še nekaj serpentin navzdol in bosta tam. Aja? Bilo je daleč. In bilo je veliko serpentin. In zelo navzdol. Ali pa sva bila že res utrujena? ;)
Malo čez sedmo uro prispeva do koče. Nasproti prihaja zmeden in utrujen pohodnik. Avstralec. Iz Tasmanije. Na Komno bi rad prišel, a se je zgubil nekje na poti iz Planine Razor. Zelo izgubil, saj je čisto na napačnem koncu. Ko mu razloživa, da ima do tja cca 3-4 ure hoje in da bo bolje, da prespi tukaj in gre zjutraj z nama naprej, si vidno oddahne. Tudi midva. Po 11ih urah hoje (neto), 31,5 km, 2.120 metrih višincev in na tisoče porabljenih kalorij, sva počitka še kako potrebna.
Jutro je sveže, nekje daleč v daljavi je Krn. Pospravimo nahrbtnike, Avstralec je "exhausted", po prvih nekaj minutah v breg slačimo vrhnja oblačila.
Po uri hoje, na Prehodcih, se naše poti ločijo. Gospod malo počije in se na desno poda proti Komni, midva pa levo proti Krnu. Še 3h in pol. Najprej se prebijeva skozi visoko travo in ostalo mokro rastlinje, potem se podava v kamniti gorski svet. Sonce žge. Ali imava dovolj vode?
Pri kapelici si na kratko oddahneva, zvrneva vase nekaj elektrolitov, magnezija in vitamina C - hvala znanosti za te čarobne tablete z okusom maline ;)
Krna še kar ne vidiva, je pa na poti ogromno ostankov vojne - izstrelki, rjasti deli lopat, motik, žice. Ob vznožju Krna celo havbice...kako hudiča so spravili to reč sem gor??? Ob misli na trpljenje mladih vojakov moj korak postane lažji. Tudi zato, ker sem popila že vso vodo.
Od tu do vrha naju loči le še pol ure hoje v hrib (precej v hrib, op.a.), mimo pašnika neštetih ovc, ki naju hitijo pozdravljati s svojimi "beeee" v različnih tonih. Izogibanje njihovim iztrebkom je misija nemogoče, zato nekateri klavrno pristanejo na najinih podplatih. Na vrhu (2.244 m.n.v.) se pozdravimo s konkretnim številom gornikov vseh starosti in narodnosti. Hitro posnameva nekaj slik, potem pa gas do koče. Laaaaačna sem!
10 minut kasneje si na Gomiščkovem zavetišču privoščiva zajtrk z razgledom, obnoviva zaloge vode in izkoristiva "ta prav" WC.
Čeprav bi z lahkoto ostala tukaj ves dan in uživala na prijetnem soncu in ob polni mizi, si zopet oprtava nahrbtnika in se vrneva nazaj do sedelca s havbico, od tam pa levo dol proti Krnskemu jezeru. Kolena trpijo, ko sestopava s hriba, jezera pa kar ni in ni. Tudi sence ni nobene. Po slabi uri so razbolena tudi stopala, zato se vsedem in sezujem čevlje. Mož gre naprej, do planinskega doma, po nove zaloge vode. Po kratki pavzi grem naprej tudi jaz. Ko pogledam nazaj, ne morem verjeti od kje sva prišla. Pred menoj pa končno jezero (1.391 m.n.v.), čarobno skrito med skalami vabi k sebi na osvežitev.
A privabilo je že ogromno izletnikov, zato nadaljujem do razcepa za Komno, kjer počakam svojo boljšo polovico in jo spet skupaj mahneva v hrib, proti Bogatinskim vratcem (1.815 m.n.v.).
2 h in pol naju loči do Komne. Zdi se mi, da ves čas hodiva navkreber. Čez nekaj časa prispeva do male planine, polne ruševin. Veliko njih. Kaj vse skrivajo naše gore?
Zdaj že res "na škrge" pridihava do Vratc in potem šok! Pogled na drugo stran sedla razkrije naslednji cilj - dom na Komni. Madona je še daleč!!!
Mož mi nesebično ponudi, da nese še moj nahrbtnik. Gladko ga zavrnem, ker je to pač "moj križ", ki ga moram nositi. In po lanskem pripetljaju na Camino del Norte sem nekako zelo čustveno navezana nanj.
Hodiva dol, za kar načeloma potrebujemo manj energije in moči kot za gor. A hoja je eno samo trpljenje. Bolijo kolena, bolijo stopala. Še malo...
V koči pod Bogatinom požigosava planinske izkaznice in stopiva naprej, do Doma na Komni (1.520 m.n.v.), kjer naju čaka okusno in bogato kosilo. Dober tek!
Do končnega cilja, Koče pri Savici, je markirana še ura in pol. Pokličem mamo in naročim taxi čez 2 uri. Kar počasi...
Pot iz Komne do Savice je, če povem zelo nežno, zoprna tako zelo, kot so zoprne od vročine zadete muhe, ki brenčijo in se limajo na prepoteno kožo pohodnika. Pot po gozdu, brez razgleda, skale, korenine, kamenje, listje, serpentine. Vleče se in vleče. Ne gre zanemariti, da sva že zelo utrujena. A vseeno. Komaj čakava, da prideva dol. In si privoščiva prvo današnjo kavo.
Po dveh urah muke prispeva do Koče (653 m.n.v.). Mami in njen mož sta prav tako ravno prispela. Odličen timing;) za coffee time. In če me utrujene noge niso zmetale na rit, me je cena dvojnega espressa - 4 EUR!!! A okus sveže kave - neprecenljivo.
Dan sva zaključila po 10ih urah hoje, 31,5 km, 1.500 metrih višincev in kar 2.500 metrih spusta. Vesela, da je konec. Vesela, da sva šla, saj je tura resnično lepa, morda celo najlepša v teh koncih. In to je v resnici vse kar šteje;)
Prejšnji vikend nama je prvotne načrte prekrižalo vreme, ta teden pa je bila napoved sončna, suha, primerno temperirana, skratka popolna za hribolazenje. Nič izgovorov iskat, hitro gojzarje na noge dat!
Izhodišče dvodnevne ture je bilo tokrat v Ravnah pri Bohinju, ob vznožju smučišča Kobla. Do tja naju je pripeljala moja mami, za kar se ji še enkrat lepo zahvaliva.
Prečkava opustošeno smučišče in se poženeva v breg. Sonce je pokukalo izza hriba malo čez 6. uro, naju grelo in sušilo podrastje ob poti. Do Črne prsti hodiva večinoma po gozdu, do Oražnove koče, potem pa se pogled odpre na gore nad nama in dolino pod nama. Zajameva zrak s polnimi pljuči.
Na Črni prsti kot ponavadi piha veter, v domu Zorka Jelinčiča je že zelo živahno in ko sestopiva z vrha (1.844 m.n.v.) si privoščiva umešana jajčka s slanino. Mlada oskrbnica doma jih je spekla popolno.
Čeprav je bilo sedeti pred domom prijetno, se odpraviva naprej, saj naju čaka še lep kos poti. Naslednji vrh, na katerega bodo stopile najine noge, bo Rodica. Pot poteka po grebenu, večinoma po ravnem. Razgledi pa ...
Na desno v dolino Bohinjskega jezera in očakov nad njo, na levo proti Tolminskem in morju, pred seboj nešteto vrhov in poti, ki se vijejo na in okrog njih. Vav! Res veličastno in vredno vsakega koraka. Je pa tu tudi menda rajski vrt za kače vseh vrst, zato pozorno opazujeva po poti, da ne bi kakšne prestrašila. Na najino srečo ni bilo nobene... verjetno je bilo zanje še malenkost prehladno. Po dobri uri hoje opaziva vrh, na katerem je kar nekaj ljudi. Rodica! Zdaj se je treba malo pomatrati v breg, a ni hudega.
Na vrhu sva srečala Italijane, Nemce in Slovence, pogled se nama ustavi na smučišču Vogel, ki se zdi skoraj tako blizu, da bi se ga lahko dotaknil in ker je bilo na vrhu Rodice (1.966 m.n.v.) zmerno vetrovno in oblačno, se hitro pobereva naprej. Proti Voglu.
Pot se spet spusti in se vije med vrhovi, katerih imen ne poznava. Na vrhu smučišča Vogel ugotoviva, da gora nad njim, za katero sva predvidevala, da je Vogel, ni Vogel, ampak Šija. Do njenega vrha je zgolj 15 min. Ker slutiva, da je pred nama še konkreten kos poti, se ji odpoveva in mahneva naprej.
Pot se spušča in dviga in spušča in dviga. Na enem izmed strmih delov poti se naredi pravi pohodniški zamašek. Eni od pohodnic je zdrsnilo pri sestopu, vsa je potolčena. Ko prideva bližje, vidiva, da je obuta v sandale! Čehinja. Ali pa Slovakinja. Morda Poljakinja? Še dobro, da je cela. Ponudiva malček prve pomoči (alkoholni robčki, Bepanthen, obliži). Nadaljujeva. In se sprašujeva zakaj hudiča ljudje hodijo tako neodgovorno v gore?! Na poti srečava še nekaj takšnih junakov v sandalih. Svašta!
Na vrhu Vogla (1.922 m.n.v.) ni bilo veliko ljudi, je bil pa veter. In mraz. Narediva nekaj fotk, požigosava knjižice in sestopiva proti Planini Razor.
Zdaj se spuščava konkretno v dolino. Kar malo mi je žal vseh tistih korakov v hrib gor, saj vem, da jih bo potrebno narediti še enkrat. Takšna je pač hribovska. Gor. Dol. Gor. Dol.
Na Planini Razor (1.315 m.n.v.) se okrepčava, prezračiva stopala, ki so zdaj že rahlo utrujena in naveličana stiskanja v gojzarjih. Ura je šele 4 popoldne, zato nadaljujeva proti Krnu. Markirni čas do tja je 7 ur.
Nekaj časa hodiva gor, potem dol. Srečava 4 fante markaciste, ki se vračajo z dela. Od osme ure zjutraj so čistili okoliške planinske poti. Razposajeni in dobre volje naju opremijo z nekaj napotki, potem pa gremo vsak v svojo smer. Po dobri uri hoje prispeva na planino neznanega imena, kjer spet malo počijeva. Počitki so zdaj pogostejši. Moči že počasi pojenjujejo.
Od kapelice do lovske koče (ki se nahaja nekje na tretjini poti do Krna) ni več daleč, so rekli markacisti. Samo še nekaj serpentin navzdol in bosta tam. Aja? Bilo je daleč. In bilo je veliko serpentin. In zelo navzdol. Ali pa sva bila že res utrujena? ;)
Malo čez sedmo uro prispeva do koče. Nasproti prihaja zmeden in utrujen pohodnik. Avstralec. Iz Tasmanije. Na Komno bi rad prišel, a se je zgubil nekje na poti iz Planine Razor. Zelo izgubil, saj je čisto na napačnem koncu. Ko mu razloživa, da ima do tja cca 3-4 ure hoje in da bo bolje, da prespi tukaj in gre zjutraj z nama naprej, si vidno oddahne. Tudi midva. Po 11ih urah hoje (neto), 31,5 km, 2.120 metrih višincev in na tisoče porabljenih kalorij, sva počitka še kako potrebna.
Jutro je sveže, nekje daleč v daljavi je Krn. Pospravimo nahrbtnike, Avstralec je "exhausted", po prvih nekaj minutah v breg slačimo vrhnja oblačila.
Po uri hoje, na Prehodcih, se naše poti ločijo. Gospod malo počije in se na desno poda proti Komni, midva pa levo proti Krnu. Še 3h in pol. Najprej se prebijeva skozi visoko travo in ostalo mokro rastlinje, potem se podava v kamniti gorski svet. Sonce žge. Ali imava dovolj vode?
Pri kapelici si na kratko oddahneva, zvrneva vase nekaj elektrolitov, magnezija in vitamina C - hvala znanosti za te čarobne tablete z okusom maline ;)
Krna še kar ne vidiva, je pa na poti ogromno ostankov vojne - izstrelki, rjasti deli lopat, motik, žice. Ob vznožju Krna celo havbice...kako hudiča so spravili to reč sem gor??? Ob misli na trpljenje mladih vojakov moj korak postane lažji. Tudi zato, ker sem popila že vso vodo.
Od tu do vrha naju loči le še pol ure hoje v hrib (precej v hrib, op.a.), mimo pašnika neštetih ovc, ki naju hitijo pozdravljati s svojimi "beeee" v različnih tonih. Izogibanje njihovim iztrebkom je misija nemogoče, zato nekateri klavrno pristanejo na najinih podplatih. Na vrhu (2.244 m.n.v.) se pozdravimo s konkretnim številom gornikov vseh starosti in narodnosti. Hitro posnameva nekaj slik, potem pa gas do koče. Laaaaačna sem!
10 minut kasneje si na Gomiščkovem zavetišču privoščiva zajtrk z razgledom, obnoviva zaloge vode in izkoristiva "ta prav" WC.
Čeprav bi z lahkoto ostala tukaj ves dan in uživala na prijetnem soncu in ob polni mizi, si zopet oprtava nahrbtnika in se vrneva nazaj do sedelca s havbico, od tam pa levo dol proti Krnskemu jezeru. Kolena trpijo, ko sestopava s hriba, jezera pa kar ni in ni. Tudi sence ni nobene. Po slabi uri so razbolena tudi stopala, zato se vsedem in sezujem čevlje. Mož gre naprej, do planinskega doma, po nove zaloge vode. Po kratki pavzi grem naprej tudi jaz. Ko pogledam nazaj, ne morem verjeti od kje sva prišla. Pred menoj pa končno jezero (1.391 m.n.v.), čarobno skrito med skalami vabi k sebi na osvežitev.
A privabilo je že ogromno izletnikov, zato nadaljujem do razcepa za Komno, kjer počakam svojo boljšo polovico in jo spet skupaj mahneva v hrib, proti Bogatinskim vratcem (1.815 m.n.v.).
2 h in pol naju loči do Komne. Zdi se mi, da ves čas hodiva navkreber. Čez nekaj časa prispeva do male planine, polne ruševin. Veliko njih. Kaj vse skrivajo naše gore?
Zdaj že res "na škrge" pridihava do Vratc in potem šok! Pogled na drugo stran sedla razkrije naslednji cilj - dom na Komni. Madona je še daleč!!!
Mož mi nesebično ponudi, da nese še moj nahrbtnik. Gladko ga zavrnem, ker je to pač "moj križ", ki ga moram nositi. In po lanskem pripetljaju na Camino del Norte sem nekako zelo čustveno navezana nanj.
Hodiva dol, za kar načeloma potrebujemo manj energije in moči kot za gor. A hoja je eno samo trpljenje. Bolijo kolena, bolijo stopala. Še malo...
V koči pod Bogatinom požigosava planinske izkaznice in stopiva naprej, do Doma na Komni (1.520 m.n.v.), kjer naju čaka okusno in bogato kosilo. Dober tek!
Do končnega cilja, Koče pri Savici, je markirana še ura in pol. Pokličem mamo in naročim taxi čez 2 uri. Kar počasi...
Pot iz Komne do Savice je, če povem zelo nežno, zoprna tako zelo, kot so zoprne od vročine zadete muhe, ki brenčijo in se limajo na prepoteno kožo pohodnika. Pot po gozdu, brez razgleda, skale, korenine, kamenje, listje, serpentine. Vleče se in vleče. Ne gre zanemariti, da sva že zelo utrujena. A vseeno. Komaj čakava, da prideva dol. In si privoščiva prvo današnjo kavo.
Po dveh urah muke prispeva do Koče (653 m.n.v.). Mami in njen mož sta prav tako ravno prispela. Odličen timing;) za coffee time. In če me utrujene noge niso zmetale na rit, me je cena dvojnega espressa - 4 EUR!!! A okus sveže kave - neprecenljivo.
Dan sva zaključila po 10ih urah hoje, 31,5 km, 1.500 metrih višincev in kar 2.500 metrih spusta. Vesela, da je konec. Vesela, da sva šla, saj je tura resnično lepa, morda celo najlepša v teh koncih. In to je v resnici vse kar šteje;)
Draga moja, hvala, da vajine užitke tako nesebično deliš še z nami 👍
OdgovoriIzbriši😉
OdgovoriIzbriši