Stol - 2.236 m.n.v.

Po dopustu na morju se prileže sprehod v hribe. Da se izravnajo višine. In zbudijo mišice.
Z možem naplanirava lepo dvodnevno turco iz Podljubelja do Tromeje. Ali pa do Trupejevega poldne, če bodo v sredo plohe in nevihte dospele takrat, ko jih obljubljajo vremenarji. Ali pa....?

Mojo mami nažicam, da naju zategne do Podljubelja, sestro pa, da naju pride iskat naslednji dan tja, do koder bova uspela priti. Spakirava ruzaka, ki sta tokrat malo težja, saj je notri tudi spalka, nekaj več oblačil in seveda vode, sendvičev in Frutabel. Slednje so vrhunski energijski šus, ki učinkuje skoraj v trenutku;)

Iz Podljubelja do Zelenice prideva v manj kot uri. Vse je tiho, vsi še spijo.

Oskrbnica v tišini pije kavo in uživa spokojne minute preden se začne vsakodnevni vrvež. Čeprav sva jo zmotila pri njeni meditaciji, nama dobrovoljno skuha kavo in skupaj poklepetamo. Na Zelenici menda beležijo noro polno sezono, ogromno je tujcev od vsepovsod, samo Kitajcev še ni bilo. Pa verjetno tudi oni niso prav daleč stran.

Oskrbničin kuža Nodi gode in rahlo renči, ko prihajajo prvi pohodniki in je vznemirjen, ko se tisti iz zgornjih spalnic vlačijo dol na zajtrk - upa na brezplačno čohanje in božanje.

Posloviva se preden vonj po svežem kruhu, kuhanih jajcih in drugih dobrotah doseže najine nosnice. Na vrhu hriba nad kočo daleč pred seboj uzreva naslednji cilj - Stol, desno pa se bohoti vedno očarljiva Vrtača. Lepo, mirno je.

Ko se zložno vzpenjava po poti navzgor (na Stol kaniva po zgornji, bolj razgledni poti), zašumi v grmovju tako močno, da mi za trenutek zastane srce... Na pot se skorajda skotali mladi teliček, ki je zmeden še bolj kot jaz.

Potrebuje trenutek, da razmisli, kako bo nadaljeval svojo pot, zato mirno počakava, da skrene naravnost po strmini navzdol. Zaželiva mu srečo.

Pri razcepu Vrtača - Stol srečava drobno starejšo gospo, ki pri svojih 77ih letih žari od sreče, ker ji je še dano hoditi in občudovati gore in gorske rožice od blizu. Namenjena je na Vrtačo, midva pa se ji danes odpoveva, saj je pred nama še dolga pot.

Malo naprej raste nešteto malin in privoščiva si brezplačen zajtrk....mhmmm, kako dobro!

Za ovinkom se spet odpre pogled na Stol, malo naprej pa presenečena naletiva na jeklenico, ki vodi ob poti strmo navzdol.

Po kratkem spustu se spet začneva vzpenjati... tokrat po sončnem delu pobočja. Za osvežitev poskrbi rastlinje ob poti, še mokro od jutranje rose. Ko prideva višje, v skalnati del, postane hladnejše. Meglice plapolajo v vetru, vsak pogled proti vrhu in nazaj na že prehojeno pot je drugačen.

Dobri dve uri in pol sva potrebovala do Stola, na katerega prihajajo pohodniki iz vseh strani. Na vrhu mrgoli ljudi, mladih, starih, domačih, tujih. Nekaj fotk, potem pa do Prešernove koče na počitek in malico.

Kljub temu, da je v ruzaku dovolj živeža za preživetje, naju premami vonj po svežih čokoladnih palačinkah. Dober tek;)

Od Stola naju pot naprej vodi do Golice, po markaciji še 5h in pol hoda. Najprej sestopiva do sedelca, kjer se pot desno odcepi proti Golici, levo pa proti Valvasorjevem domu. Sestop je strm, pot je posuta s kamenjem in rahlo zoprna.

Na "krožišču" nad vodnjakom, mož za menoj zavpije "Počakaj!" Ne ustavim se čisto takoj (malo naprej je lepa travica), zato zavpije še enkrat "A slišiš, počakaj!". V trenutku mi postane jasno, da nekaj ni ok. Nikoli tako zavzeto ne kliče na postanek. Tudi grimasa na njegovem obrazu ni običajna. Kaj, hudiča?!

Mišice. Stegnske. Bolijo. Zelo. Še nikoli tako. Ne razumem. Kaj je to???

Narediva par korakov do travnatega pobočja in se počiva na tla. Sprašujem. Že od spusta po jeklenicah ima čuden, boleč občutek v stgenih (bog ne daj, da bi že prej kaj rekel!). Ki mine, ko hodi v klanec navzgor. In spet pride, ko hodi dol. Med razlago seveda en kup kletvic in jeze in žalosti in občutka neuspeha...

Torej, greva dol.

Ne, mogoče bo boljše!

Poje magnezij, painkiller, popije Coca-Colco, prižge cigaret. Dva. Tri. Ne mine, bolečina vztraja.

Greva dol.

Ok.

Pokličem domov in hčeri povem, da prihajava danes domov. Razočaranje. Del njenih družabnih planov je šel po gobe.

Pokličem sestro, prosim za taksi danes, pri Valvasorjevem domu. Ok, ni problema.

Logistika rešena, zdaj bo treba samo še v dolino priti. Mala malca. No, ne ravno.

Še en pogled nazaj...

...in proti nesojeni Golici.

Počasi stopam za možem in molim k bogu, da prideva dol v enem kosu. Sestop je siten, strm in nadležen že, ko ti nič ne manjka. Ko si v bolečini, je stokrat hujši. In tisočkrat daljši. Ahhhh....

Korak za korakom, počitek na počitek in je tudi klanca zmanjkalo. Aleluja!!!

Malico iz nahrbtnika pohrustava med čakanjem na sestro. Po dobri uri prekladanja na trdi klopi pred kočo, oprtava ruzake in se počasi spuščava nižje dol. Ker je kljub vsemu lažje hoditi, kot pa čakati. Sama sreča, da je sestra prišla precej prej, kot sva računala, da bo. Rešena sva muk, zdaj je čas za zdravljenje in regeneracijo. In sprejemanje dejstva, da imaš včasih pač slab dan.

Statistika: 16 km, 1.300 višincev, 6 h (Podljubelj-Zelenica 50 min, Zelenica-Stol 2h 40min, Stol - Valvasorjev dom 2h 30min)