Mala, Velika, Zadnja Mojstrovka (2.332, 2.366, 2.354 m.n.v.)
Ko s sestro iščeva turco za soboto dopoldne, primerno kratko, da se bova lahko udeležili popoldanskega družinskega piknika, dovolj zabavno, da nama ne bo dolgčas in na lokaciji, kjer so nevihte napovedane šele po 12. uri, mož med tekanjem sem in tja zine: kaj pa Mojstrovka?
Zgodaj zjutraj, v izogib vodnim presenečenjem in gneči med jeklenicami, šibava proti Vršiču. Zgodnja jutranja ura in skoraj še popolna tema omogočata hitro in dinamično vožnjo čez serpentine. Da se motor avtomobila malo prezrači in kri steče po žilah. Sestra na sovoznikovem sedežu prevzame mojo klasično držo, kadar vozi moj mož, sama sreča pa je, da njej ni nikoli slabo ;)
Parkirava pri Erjavčevi koči in se čez cesto poženeva v breg. Cik cak hodiva med ruševjem in se po 20ih minutah na prevalu Vratca usmeriva levo proti Mali Mojstrovki.
Navdušeni nad svežim zrakom in skoraj položno potjo, spregledava markacijo, ki vodi na Hanzovo plezalno pot. Po cca 10ih minutah hoje po neoznačeni potki, vdelani v melišče, ki vodi na Slemenovo špico, naju sreča pamet in se obrneva.
Pred vstopom v plezalni del poti si nataknem pas in samovarovalni komplet, glave obeh pa krasijo varna pokrivala - čelade. No, še prej grem na minus, ker sem potem do vrha obsojena na trening vzdržljivosti mehurja.
Hanzova pot na Mojstrovkao je zagotovo ena izmed lepših plezalnih poti pri nas. Jeklenica, klin ali skoba je tam, kjer in kadar jo potrebuješ. Tako naravno so ta pomagala vdelana v skalo ali steno, da jih sploh ni potrebno iskati. Stegneš roko ali dvigneš nogo in je tam. Da ti pomaga. In varuje. Tudi speljana je tako, da ves čas nudi lepe, zračne razglede. 1 A!
Malo pod vrhom se pot položi, da zadihava. Na prevalu se usmeriva levo, v še zadnji vzpon do vrha.
Poldrugo uro sva preprijemali jeklenico, kline in skale. Na vrhu Male Mojstrovke naju pričakajo mraz, veter, meglice in sonce. Stopiva nekaj korakov nižje, do vpisne knjige in žiga. In zavetja pred rezavim vetrom.
Tudi dve kapuci čez čelado ne preprečita mrazu, da bi rinil v ušesa in bril okoli lic, vratu. Vsaj Coca-Colca je primerno ohlajena!
Z vrha na levo občudujeva Prisank in se na kratko spominjava prejšnje turce, na desno pa se bohoti Velika Mojstrovka. Podplati naju zasrbijo, zvedavost ne da miru in v hipu se odločiva, da pred sestopom pokukava še na sosednji vrh.
Malenkost se spustiva dol, potem pa prečiva rahlo v desno do vznožja Velike Mojstrovke. Pot tu ni označena, a je videti uhojena. Sem in tja stoji kakšen možic za lažjo orientacijo. Ko mi postane toplo in kanim sleči bundo, pogledam navzgor in vidim, da sva skoraj na vrhu. To je bilo bliskovito hitro!
Velika Mojstrovka tiho zre v dalj in se ne bohoti niti z žigom niti z vpisno knjigo...samo majhen možic namiguje, da je vrh tu nekje;) Za spomin škljocneva en sebek in se po grebenu sprehodiva še do Zadnje Mojstrovke. Ker lahko. Ker je blizu. In ker je še tako zelo zgodaj - ura še niti ni osem!?
Manj kot pol ure potrebujeva za pot od Male Mojstrovke prek Velike Mojstrovke do Zadnje Mojstrovke. Tudi tukaj ni knjige ali žiga. Je pa zidek. In sonce. In skoraj nič vetra. Pavza!!!
Z Zadnje Mojstrovke se vrneva po isti poti do vznožja Velike Mojstrovke, potem pa po melišču in zoprnih, s peskom posutih skalah, ki pa k sreči kar dobro prijemljejo na podplate, sestopiva nazaj proti Vršiču.
Skalnati del sestopa načenja duha in telo. Kolena trpijo, volja pojenjuje. Vsak korak namreč zahteva 100 odstotno skoncentriranost in previdnost. Ko končno prideva v ruševje in bolj utrjeno pot, zadihava. In se sprostiva. Poplesavava do sedelca, kjer je čas za Coca-Colco št. 3.
Do Vršiča je še kar nekaj korakov in višinskih metrov. Ojoj! Ravno razmišljam ali je bolje, da začnem teči ali zgolj previdno hoditi, ko se sestrica za mano dere "Melišče, melišče!" Kaj? Saj res! Odrešitev!
S tekom po melišču bova prihranili vsaj 20 minut duhamorne hoje v klanec dol, nabijanje kolen, gležnjev in kolkov. In imeli bova vrhunsko zabavo! Morda celo ne pristaneva na riti;)
Uspešno sva privijugali sem in tja med kamenčki do prelaza Vršič. Melišče je super, nekaj metrov v zgornjem delu je sicer osiromašeno večje količine peska, podlaga pa je trda in hitro lahko zdrsneš in boleče pristaneš na riti. A ni zime za eskime! Ostanejo samo umazani čevlji in hlače. Vse ostalo pa - neprecenljivo!
Še pogled nazaj na melišče...zaradi njega bi šla kar še enkrat gor...samo zato, da grem lahko spet dol... drugič....kmalu morda ;)
Pri avtu je ura odbila deset dopoldne, na poti pa je naštela slabih 8 kilometrov dolžine, 1.000 metrov višincev in slabe 4 ure neto hoje.
Zgodaj zjutraj, v izogib vodnim presenečenjem in gneči med jeklenicami, šibava proti Vršiču. Zgodnja jutranja ura in skoraj še popolna tema omogočata hitro in dinamično vožnjo čez serpentine. Da se motor avtomobila malo prezrači in kri steče po žilah. Sestra na sovoznikovem sedežu prevzame mojo klasično držo, kadar vozi moj mož, sama sreča pa je, da njej ni nikoli slabo ;)
Parkirava pri Erjavčevi koči in se čez cesto poženeva v breg. Cik cak hodiva med ruševjem in se po 20ih minutah na prevalu Vratca usmeriva levo proti Mali Mojstrovki.
Navdušeni nad svežim zrakom in skoraj položno potjo, spregledava markacijo, ki vodi na Hanzovo plezalno pot. Po cca 10ih minutah hoje po neoznačeni potki, vdelani v melišče, ki vodi na Slemenovo špico, naju sreča pamet in se obrneva.
Pred vstopom v plezalni del poti si nataknem pas in samovarovalni komplet, glave obeh pa krasijo varna pokrivala - čelade. No, še prej grem na minus, ker sem potem do vrha obsojena na trening vzdržljivosti mehurja.
Hanzova pot na Mojstrovkao je zagotovo ena izmed lepših plezalnih poti pri nas. Jeklenica, klin ali skoba je tam, kjer in kadar jo potrebuješ. Tako naravno so ta pomagala vdelana v skalo ali steno, da jih sploh ni potrebno iskati. Stegneš roko ali dvigneš nogo in je tam. Da ti pomaga. In varuje. Tudi speljana je tako, da ves čas nudi lepe, zračne razglede. 1 A!
Malo pod vrhom se pot položi, da zadihava. Na prevalu se usmeriva levo, v še zadnji vzpon do vrha.
Poldrugo uro sva preprijemali jeklenico, kline in skale. Na vrhu Male Mojstrovke naju pričakajo mraz, veter, meglice in sonce. Stopiva nekaj korakov nižje, do vpisne knjige in žiga. In zavetja pred rezavim vetrom.
Tudi dve kapuci čez čelado ne preprečita mrazu, da bi rinil v ušesa in bril okoli lic, vratu. Vsaj Coca-Colca je primerno ohlajena!
Z vrha na levo občudujeva Prisank in se na kratko spominjava prejšnje turce, na desno pa se bohoti Velika Mojstrovka. Podplati naju zasrbijo, zvedavost ne da miru in v hipu se odločiva, da pred sestopom pokukava še na sosednji vrh.
Malenkost se spustiva dol, potem pa prečiva rahlo v desno do vznožja Velike Mojstrovke. Pot tu ni označena, a je videti uhojena. Sem in tja stoji kakšen možic za lažjo orientacijo. Ko mi postane toplo in kanim sleči bundo, pogledam navzgor in vidim, da sva skoraj na vrhu. To je bilo bliskovito hitro!
Velika Mojstrovka tiho zre v dalj in se ne bohoti niti z žigom niti z vpisno knjigo...samo majhen možic namiguje, da je vrh tu nekje;) Za spomin škljocneva en sebek in se po grebenu sprehodiva še do Zadnje Mojstrovke. Ker lahko. Ker je blizu. In ker je še tako zelo zgodaj - ura še niti ni osem!?
Manj kot pol ure potrebujeva za pot od Male Mojstrovke prek Velike Mojstrovke do Zadnje Mojstrovke. Tudi tukaj ni knjige ali žiga. Je pa zidek. In sonce. In skoraj nič vetra. Pavza!!!
Z Zadnje Mojstrovke se vrneva po isti poti do vznožja Velike Mojstrovke, potem pa po melišču in zoprnih, s peskom posutih skalah, ki pa k sreči kar dobro prijemljejo na podplate, sestopiva nazaj proti Vršiču.
Skalnati del sestopa načenja duha in telo. Kolena trpijo, volja pojenjuje. Vsak korak namreč zahteva 100 odstotno skoncentriranost in previdnost. Ko končno prideva v ruševje in bolj utrjeno pot, zadihava. In se sprostiva. Poplesavava do sedelca, kjer je čas za Coca-Colco št. 3.
Do Vršiča je še kar nekaj korakov in višinskih metrov. Ojoj! Ravno razmišljam ali je bolje, da začnem teči ali zgolj previdno hoditi, ko se sestrica za mano dere "Melišče, melišče!" Kaj? Saj res! Odrešitev!
S tekom po melišču bova prihranili vsaj 20 minut duhamorne hoje v klanec dol, nabijanje kolen, gležnjev in kolkov. In imeli bova vrhunsko zabavo! Morda celo ne pristaneva na riti;)
Uspešno sva privijugali sem in tja med kamenčki do prelaza Vršič. Melišče je super, nekaj metrov v zgornjem delu je sicer osiromašeno večje količine peska, podlaga pa je trda in hitro lahko zdrsneš in boleče pristaneš na riti. A ni zime za eskime! Ostanejo samo umazani čevlji in hlače. Vse ostalo pa - neprecenljivo!
Še pogled nazaj na melišče...zaradi njega bi šla kar še enkrat gor...samo zato, da grem lahko spet dol... drugič....kmalu morda ;)
Pri avtu je ura odbila deset dopoldne, na poti pa je naštela slabih 8 kilometrov dolžine, 1.000 metrov višincev in slabe 4 ure neto hoje.
Ko takole gledam fotke tvojih CocaColc razmišljam ali bo v prihodnost to tako kot, če danes gledaš stare filme v katerih so glavni igralci še na veliko kadili :D :D :D
OdgovoriIzbrišiGlavni to počnejo še danes =) Coca-Colce so pa itaq večne :D
OdgovoriIzbriši