Test opreme: Ledine in Češka koča
S polževo hitrostjo z možem popolnjujeva svojo planinsko opremo. Eh, saj ne rabiva. Bova drugič, ko bo v akciji. Prav, pa ne bova šla tja in tja, ker nimava opreme! Vrhunska strokovnjaka sva v iskanju izgovorov. In to zelo enakopravna...enkrat eden, drugič drugi.
Pa vendar. V hribih je vse več ljudi. S takšnimi in drugačnimi izkušnjami. Opremljeni in neopremljeni. Brezglavi, zaletavi. Preudarni, skrbni. V hribih je vse več nesreč. In mi nismo nič mlajši. Trenutek nepazljivosti lahko....
Skratka, vse k vsemu, po več kot 20ih letih hribolazenja imava končno tudi midva plezalna pasova in samovarovalna kompleta. In, ko imaš novo igračo, jo je potrebno preizkusiti. Da preveriš, če vse deluje kot mora ;)
Za lahki trening smo (mi2 in moja sestrica) si izbrali turco iz Jezerskega (Ravenska Kočna) do Kranjske koče na Ledinah in sestop preko Češke koče - čez Žrelo.
Preverimo vremensko napoved - potrjeno.
Preverimo stanje planinske poti - najdemo zapis iz leta 2018, da je zaradi nevarnosti zaprta. Mislimo si, da so jo do sedaj porihtali. Potrjeno.
Nabašemo ruzake, poleg "plezalne" opreme še jopico in bundo, saj Google govori o nekakšnih nizkih temperaturah?!?
S parkirišča na Ravenski Kočni se usmerimo naravnost gor po makedamski cesti, potem sledimo oznakam Ledine - Slovenska pot in Češka koča - ferata (nad tovorno žičnico desno).
Na ferato na Češko kočo še ne upamo, ker je v štartu bojda nekoliko bolj zahtevna. Optimistično stopamo naprej, vse do razcepa za Žrelo. Aha, zlomek! Zaprto ;(
Rahlo poklapani se usmerimo levo, na Slovensko pot. Čelado vseeno nataknemo, pasovi in vrvi ostajajo v nahrbtniku.
Čez jeklenice se vzpenjamo hitro, v dobri uri smo pri koči.
Ko se toplo oblečemo, je na vrsti Coca-Cola, čokolada in štemplajnje planinskih izkaznic. V tem vrstnem redu;)
Seveda ne morem iz svoje kože in ko štempljamo izkaznice, vprašam oskrbnico kaj je s potjo skozi Žrelo. Ne ve natančno, prihajajo pa pohodniki čez Žrelo in poročajo o nekaj metrih slabše poti. Aha! Obetavno!!! Kratek posvet in odločitev - gremo čez Žrelo. In to takoj, preden se nam zanohta!!!
Nad Žrelom se ojačamo s pasovi in vrvmi in zapnemo! Sestop po jeklenici s prepenjanjem naših zaponk je ena sama zabava - samo eden na posamezni jeklenici na enkrat! Počakaj, da prečim, ker se kruši! A bi mogoče šli ritensko ;) V bistvu tole z zapenjanjem sploh ni slabo! Le traja malo dlje ;))
Na koncu jeklenic nas čaka presenečenje... zdrsljiv pesek, zelo plazovit...pazimo drug na drugega in iščemo najboljšo pot ven iz tega. Tudi po vseh štirih, če je treba...
Ocenimo, da je to ta nevarnost, zaradi katere je pot zaprta. In za obče dobro je tako tudi prav!!!
Ko smo zlezli iz peščenega dela, smo se povzpeli po nekaj jeklenicah še do Češke koče (da smo povadili še prepenjanje navzgor), čez skalni vsek in še malo po jeklenicah dol;)
Na Češki koči je veselo vrvelo od množice ljudi, smeh se je razlegal daleč naokoli. Mi pa smo užili malo sonca... končno!
Koliko smo porabili za pot ni povsem jasno, saj se je pametnim uram v Žrelu rahlo zmešalo in so zarisale vse živo, samo prave poti ne. Ocenjujemo, da je bilo vsega skupaj za dobrih 10 km, cca 800 višincev in neto 3 ure hoje/plezanja/dričanja.
Zanimivost: danes se je mož spomnil, da na Jezerskem obstaja izvir vode, bogate z magnezijem. Ker Google vse ve, ve tudi kje je ta izvir - našli smo ga z lahkoto. Voda je posebnega, slankastega okusa. Dobra. Pravzaprav zelo dobra! Jezerska slatina povsem opraviči svoje ime! Če kdaj zaidete tja, si privoščite kakšen deci (pretiravanje lahko pospeši prebavo, zato previdno!) in (če zmorete) namenite kakšen kovanček v šparovček ob izviru, da nam bo še dolgo služil ;)
Pa vendar. V hribih je vse več ljudi. S takšnimi in drugačnimi izkušnjami. Opremljeni in neopremljeni. Brezglavi, zaletavi. Preudarni, skrbni. V hribih je vse več nesreč. In mi nismo nič mlajši. Trenutek nepazljivosti lahko....
Skratka, vse k vsemu, po več kot 20ih letih hribolazenja imava končno tudi midva plezalna pasova in samovarovalna kompleta. In, ko imaš novo igračo, jo je potrebno preizkusiti. Da preveriš, če vse deluje kot mora ;)
Za lahki trening smo (mi2 in moja sestrica) si izbrali turco iz Jezerskega (Ravenska Kočna) do Kranjske koče na Ledinah in sestop preko Češke koče - čez Žrelo.
Preverimo vremensko napoved - potrjeno.
Preverimo stanje planinske poti - najdemo zapis iz leta 2018, da je zaradi nevarnosti zaprta. Mislimo si, da so jo do sedaj porihtali. Potrjeno.
Nabašemo ruzake, poleg "plezalne" opreme še jopico in bundo, saj Google govori o nekakšnih nizkih temperaturah?!?
S parkirišča na Ravenski Kočni se usmerimo naravnost gor po makedamski cesti, potem sledimo oznakam Ledine - Slovenska pot in Češka koča - ferata (nad tovorno žičnico desno).
Na ferato na Češko kočo še ne upamo, ker je v štartu bojda nekoliko bolj zahtevna. Optimistično stopamo naprej, vse do razcepa za Žrelo. Aha, zlomek! Zaprto ;(
Rahlo poklapani se usmerimo levo, na Slovensko pot. Čelado vseeno nataknemo, pasovi in vrvi ostajajo v nahrbtniku.
Čez jeklenice se vzpenjamo hitro, v dobri uri smo pri koči.
Ko se toplo oblečemo, je na vrsti Coca-Cola, čokolada in štemplajnje planinskih izkaznic. V tem vrstnem redu;)
Seveda ne morem iz svoje kože in ko štempljamo izkaznice, vprašam oskrbnico kaj je s potjo skozi Žrelo. Ne ve natančno, prihajajo pa pohodniki čez Žrelo in poročajo o nekaj metrih slabše poti. Aha! Obetavno!!! Kratek posvet in odločitev - gremo čez Žrelo. In to takoj, preden se nam zanohta!!!
Nad Žrelom se ojačamo s pasovi in vrvmi in zapnemo! Sestop po jeklenici s prepenjanjem naših zaponk je ena sama zabava - samo eden na posamezni jeklenici na enkrat! Počakaj, da prečim, ker se kruši! A bi mogoče šli ritensko ;) V bistvu tole z zapenjanjem sploh ni slabo! Le traja malo dlje ;))
Ocenimo, da je to ta nevarnost, zaradi katere je pot zaprta. In za obče dobro je tako tudi prav!!!
Ko smo zlezli iz peščenega dela, smo se povzpeli po nekaj jeklenicah še do Češke koče (da smo povadili še prepenjanje navzgor), čez skalni vsek in še malo po jeklenicah dol;)
Na Češki koči je veselo vrvelo od množice ljudi, smeh se je razlegal daleč naokoli. Mi pa smo užili malo sonca... končno!
Koliko smo porabili za pot ni povsem jasno, saj se je pametnim uram v Žrelu rahlo zmešalo in so zarisale vse živo, samo prave poti ne. Ocenjujemo, da je bilo vsega skupaj za dobrih 10 km, cca 800 višincev in neto 3 ure hoje/plezanja/dričanja.
Zanimivost: danes se je mož spomnil, da na Jezerskem obstaja izvir vode, bogate z magnezijem. Ker Google vse ve, ve tudi kje je ta izvir - našli smo ga z lahkoto. Voda je posebnega, slankastega okusa. Dobra. Pravzaprav zelo dobra! Jezerska slatina povsem opraviči svoje ime! Če kdaj zaidete tja, si privoščite kakšen deci (pretiravanje lahko pospeši prebavo, zato previdno!) in (če zmorete) namenite kakšen kovanček v šparovček ob izviru, da nam bo še dolgo služil ;)
Komentarji
Objavite komentar