Prisank/Prisojnik - 2.547 m.n.v

Pozimi, ko smo skočili na Šitno glavo pod Malo Mojstrovko, smo ga s spoštovanjem opazovali -  Prisojnik. Kot majhen črv se je njegova podoba usidrala v naše male možgane in potrpežljivo čakala... Da bomo imeli čas, kondicijo, opremo, vreme...

Napovedan topel poletni dan, sončen in primerno temperiran. Odobren dopust, okrepčilen spanec, oprema v ruzaku, sestra s Coca-Colcami pred zoro na hišnem pragu...dobitna kombinacija;)

Ker smo za vikend stestirali plezalno opremo in je delovala brezhibno, smo smer vzpona na Prisojnik iz prvotne grebenske poti spremenili na Kopiščarjevo. Pa da vidimo;)

Ravno, ko se je začel delat dan, smo parkirali na Vršiču, kar nam daje odlično izhodiščno pozicijo - smo na 1.611 m.n.v., samo še 1.000 višincev do vrha! Obujemo gojzarje in se mimo Tičarjevega doma vzpnemo v hrib.

Glej, glej... naša pot, ki ji rečejo tudi "skozi okno" se spušča! Konkretno! Kaj nam zdaj pomaga, da smo bili na 1.611 m.n.v.??? Kar nekaj metrov se nabere, a smo jih hitro spet nadoknadili....po cca pol urce hoje predvsem dol in malo po ravnem, zagledamo prve jeklenice.

V korist planinstva in delovnega ljudstva, so Kopiščarjevo pot postavili leta 1948 jeseniški planinci...so bili težke face, se mi zdi ;)

Žvenket karabinov in zvok drsenja po jeklenici reže jutranji mir in tišino. Še Ajdovska deklica nas le nemo opazuje....

Okamenela pred mnogimi leti, ker je Zlatorogu napovedala smrt, bedi noč in dan in spremlja pohodnike, da se jim kaj hudega ne zgodi....no, tako si njen spokojen pogled razlagam jaz.

Prva plezalna seansa je za nami (nič strašno težka), pot se nadaljuje v klanec navzgor po skalah, precej bolj položnih kot prej, a še vseeno je kdaj pa kdaj potrebno kakšno od njih pobožati ali prijeti za roge. Navdušeni nad vsem, kar je okoli in v nas, za trenutek izgubimo markacije... preden naredimo kakšno neumnost, preletim zapis na hribi.net, ki pravi, da se moramo držati leve in pot nas kmalu pripelje do najtežjega dela poti. Kar naenkrat začutim metuljčke v trebuhu, od vznemirjenja, adrenalina in nevednosti, kaj nas še čaka, me prime lulat. V tem trenutku najdem bistveno pomanjkljivost plezalnega pasu - punce ne moremo lulat, če ga ne snamemo! To pa zahteva čas in odvečno delo. Potrpim.

Da bi bil najtežji del nekoliko lažji (vsaj po teži nahrbtnika), si privoščimo prvo Coca-Colco, potem pa zapnemo in ko pridemo okoli ovinka vidimo, zakaj je ta del označen kot težak.

Navpično navzgor in celo malo v znak so speljane skobe z jeklenico. Mestoma tako ozko, da se moramo skoraj uležti v steno in se po boku zriniti naprej.

Sama sreča, da je na pol poti prek te stene manjši umik s "klopco" (kos lesa položen na dno luknje), da se malo počije...ali počaka počasnele ;)

Na vrhu plezalnega odseka končno spet zagledamo okno....tako majhno in tako daleč! Vzpenjamo se po skalni poti, sem in tja si pomagamo z rokami. Hoja je še kar naporna, skoraj z vsakim korakom je potrebno dvigniti celotno težo. Poraba energije je zagotovo velika!

Ne vem natančno kako dolgo smo se vzpenjali po tem skalovju, za gledanje na uro ni bilo posebne potrebe, a po občutku kar hitro, smo prišli pod okno. 80 metrov visoko in 40 metrov široko. Veličastno veliko. In prepišno. Veter je vlekel in piskal, da smo komaj slišali svoje misli. Še dobro, da smo imeli rokavice;)

Preden smo se znašli prav pod njim, smo morali prečiti še krušljivo in zdrsno pobočje - mislim, da je bil to najtežji del poti. Vmes smo kar malo počili;))

Veter je neusmiljeno bril in tulil skozi okno, kot da mu ni prav, da motimo njegovo samotno sprehajanje tu gori...

Z nogami in rokami smo prilezli na vrh luknje, mogočni razgledi so nam jemali dih, druga Coca-Colca pa vračala energijo...

Na tem mestu se Kopiščarjeva pot združi z Grebensko, po kateri prihajajo prvi pohodniki, med njimi tudi devetletni fant, ki ne kaže nikakršnega znaka utrujenosti in naveličanosti - kapo dol!

Pred nami je še zadnji del poti, vendar hribi.net pravijo, da težav še ni konec....le kaj nas čaka???

Od mojih pričakovanj, da se bomo samo še sprehodili po grebenu do vrha, ki je na koncu te mogočne skalne gmote, se je zgodil samo greben. Ki ni bil niti kratek niti skromno položen...

Kljub vsemu si prihodim nekaj prednosti, ki jo izkoristim za lulanje...ta man! Občutno lažja globoko zadiham, dovolim da me prehitita mlada, energije polna fanta in stopim še tistih nekaj korakov do vrha, do Coca-Colce, malice, štempiljke ;)

Sonce ni dovolj močno ali pa je veter premočen... uživati na vrhu ne moremo več ali pa bomo postali trdi kot skale okoli nas, zato navlečemo ruzake na rame in se po Slovenski poti odpravimo nazaj proti izhodišču.

Začetek spusta je težak. Zdrsljiva podlaga, polna peska in visokih skal je neusmiljena do rahlo utrujenih in ohlajenih nog. Kolena opozarjajo in kličejo k previdnosti. Sestrica vzdihuje tako glasno in pogosto, da me za trenutek malo zaskrbi. Ko začne peti venček domačih (repertoar ni da ni!), dojamem, da se bolj dela norca kot pa trpi...

Ampak razgled je pa za vikat....

Ko končno splezamo iz skal in dosežemo travnato pobočje, je vse hudo končano in lahko samo še uživamo. Ta mala celo najde par planik...

... tudi čelade lahko pospravimo v ruzake - sestrica ima dovolj moči še za posebne konstelacije ;)

Ko pridemo okoli hriba, se pogled zopet odpre proti Mojstrovkama...v mislih že iščem termin za obisk teh dveh gospa...

Ku ku...

Pa še prijazno opozorilo, ki ga (žal) kdo spregleda...

Pri Tičarjevem domu se na prijetnem soncu pogrejemo in malo hidriramo, potem pa odpeljemo proti domu.... Vmes se ustavimo le še za fotko velikega zbora možicev - vrhunsko!

Uram se je v plezalnem delu poti spet malo zmešalo, zato natančnih podatkov nimamo. Porabili smo dobrih 6 ur (bruto), preplezali / prehodili pa smo cca 12 km in dobrih 1.000 višincev.