Iz Goričkega v Piran: 3. dan

Ravno, ko nam je točajka včeraj prinesla večerjo na mizo, so se z motorji pripeljali prijatelji iz Kala in Hrastja in nas res prijetno presenetili. Prav luštno smo poklepetali, spili rundo, pokadili preveč cigaret in potem šli vsak na svoj konec - oni domov, mi pa spat. Zdaj smo spanja res že zelo potrebni!

Skotalili smo se vsak v svojo posteljo in zadrnjohali v nekaj minutah. Budilka bo zvonila ob štirih zjutraj.... Če bi bila nastavljena pravilno! Ker je danes sobota in ni delovni dan, je budilka ostala tiho, mi pa tudi. Zaspali smo! Konkretno! Prvi se je zbudil moj mož, ob 5:30, glasno rekel "Pa sej ne morem verjet" in v trenutku sva bila zbujena tudi mi2 s Francijem. Še nikoli nismo tako hitro spokali, umili zobe in šli.

Adijo Dane, pozdravljena cesta. Še zadnjič! Rit me boli, a ne več tako zelo - ali sem se bolečine navadila ali pa se je že utrdila?;)

Po kelnarjevi oceni, imamo do Pirana 30 km, Google pravi 51 km, mi pravimo Kar bo pa bo, pedala pod noge!

Kljub temu, da je sonce že vzšlo, je v senčnih predelih kar mrzlo. K sreči nam noge dobro služijo tudi to jutro in poganjamo precej pogumno...

Do Kozine se  zložnov vzpenjamo, potem pa letimo, kolikor dajo od sebe bicikli. Nad Črnim kalom uzremo morje!!!

In drvimo po klancu navzdol - jupiiiiiii!
Malo pred Koprom nas table za kolesarsko stezo usmerijo v klanec, stran od glavne ceste.

Steza je sama po sebi vrhunska. Težava nastane, ko steze zmanjka in ni ustreznih tabel. Lutamo malo sem malo tja. Ni panike, nabiramo kilometre!!!

Ko zapustimo Koper in najdemo vhod na kolesarsko stezo ob obali, končno zadihamo svež morski zrak in se trudim držati ustrezno samomotivacijo... sita sem ceste, kolesa, klancev, sonca, bolečega telesa...in vem, da nas v Piranu že čakata prijateljeva žena in hči....in rada bi pila kavo....in pojedla brioš....

V meditativnem stanju pribrcamo do Izole, dotočimo vode v bidone in nadaljujemo...na vrhu Izole nas steza usmeri na Paranzano...visoko gor nad obalo!!!

Po napornem vzponu nas čaka nagrada - osvežitev v tunelu ;))

Še malo pa bomo na cilju....

Še malo gor in malo dol in še malo skozi tunel ;)

Na koncu tunela ni bilo odrešitve...ven smo prišli direktno nad Portorožem... A ne gremo v Piran? Ja, saj rabite kilometre...gremo naokoli;)

Spustimo se mimo Lucije v Portorož in za vse solde pritiskamo na pedale, da bomo čimprej na cilju.... še malo, še malo...

Nekaj ovinkov in ovir na cesti - ura je okoli devetih, cesta je polna pešcev, skuterjev, avtomobilov, dostavljalcev...nima veze, vidimo piransko cerkev, pod njo pa Tartinijev trg.....prispeli smo!!!!!! In še preden ustavimo bicikle, nam v pozdrav mahata dekleti. Lajkam, lajkam, lajkam!!! 

Ob obali, na promenadi dobim tisto, o čemer sanjam že celo jutro - kavo in brioš.

Še skok v morje (je kar malo zacvrčalo) in Na zdravje! ;)

Prvi dan športniki, drugi dan rekreativci, danes turisti - prevozili smo 60 km, potrebovali smo 3 ure.

Sama sreča, da sta nas punci prišli iskat in ni treba čakati vlaka do 8ih zvečer. In potem goniti iz Ljubljane do doma. Preostali čas smo porabili za regeneracijo - odlično kosilo v fenomenalni družbi, počivali pa bomo vsak na svojem.

Torej: v treh dneh smo prevozili pot iz Goričkega v Piran. V skupnem smo naklepali 377 km (Franci celo dobrih 20 km več, ker je moral v sredo prigoniti od doma do Ljubljane ;)), nešteto ur in porabljenih kalorij. Zadovoljni? Presrečni!!! Da je za nami! In da nam je uspelo. Lahko noč:-D