Iz Goričkega v Piran: 2. dan

Včerajšnji popoldanski počitek in 5-urni spanec pomenita, da smo pripravljeni na naslednjo etapo. Pa smo res?

Ob pol štirih zjutraj zvoni budilka, krmežljavih oči in majavih nog spakiramo torbe, umijemo zobe, prižgemo cigaret, zajahamo kolo in gasa proti Trojanam.

Klanec v Trojane nas segreje na delovno temperaturo, krofa si ne privoščimo, ker je še zaprto. Obisk WC-ja, cigaret in pali miško dalje. Tako smo zavzeti, da prvo slikico naredimo nekje na poti, od Trojan naprej.

Kmalu od Trojan sledi milina .... bicikel gre kar sam od sebe, ves čas rahlo navzdol. Briga nas Lukovica, vseeno nam je za Domžale, kavico si bomo privoščili v metropoli. 

V Trzinu se začnejo kolesarke poti, nimamo vesti, da bi jezili šoferje, zato jim ponižno sledimo. Več kot očitno je, da snovalci kolesarskih poti niso kolesarji! Večina njih je speljanih na pločniku - gor, dol, gor, dol....rit pa? Boli!!!

Pičimo pravac za Ljubljano. V planu je burek v Ajdi in kava v Holidays Pub-u. Zmagovalna kombinacija! Na licu mesta ugotovimo,da je Ajda še zaprta, Mlinar  jo nadomešča odlično. Kava pa...itak da ja!

Ob kavi in zajtrku prijetno klepetamo z moževimi sodelavci, ki ravno prihajajo v službo in planiramo današnji dan - rezerviramo sobo v Postojni - do tja mislimo, da bi po že prevoženih 50 km še  lahko prišli. Ne želimo si iz vsega srca, a moramo - sesti nazaj na bicikle...auch auch...in voziti. Iz Ljubljane se postrgamo enako hitro kot smo prišli do nje. 

S strahospoštovanjem in počasi vstopimo v Vrhniški klanec.

Na vrhu ugotovimo, da ni strm, samo nekoliko daljši in od nas zahteva zmerno porabo energije. Spustimo se do Logatca in se v globoki senci prvega bifeja ustrezno hidriramo.

Ko se razkomotimo, pride v bife gospod, ki me pozdravi kot bi se poznala od nekdaj. Spozna svojo zmoto, jaz pa izkoristim priliko (dasiravno se že poznava ;)) in ga prosim za nasvet kako najlažje in najhitreje priti s kolesom do Postojne. Namesto klasične stare magistrale, nas pošlje tja čez Laze v Ivanje selo in skozi Unec. Tako se bomo izognili ridam pred Postojno, pa še pot pelje lepo skozi senčno goščo. Ta man!

Seveda mi bi ne bili mi, če ne bi zdaj izkoristili prilike in splanirali, da je Postojna za končni cilj povsem neresna in  premalo ambiciozna lokacija,  zato izberemo Divačo. Na hitro preletim booking.com, rezerviram sobo v Danah pri Divači in prekličem tisto v Postojni. Poberemo šila in kopita in krenemo proti Lazam.

Sicer naj bi se rešili rid, a vseeno grizemo gor v nešteto klancev. Vročina pritiska, mi pa ne pojenjamo. Suvereno borbamo do Postojne, kjer nam hladno zavetje nudi garažna hiša najboljšega soseda. Čas za malico!

Po včerajšnjem vzoru si privoščimo kajzerico s poli salamo in sirom. Danes dobim tudi dodatek - slasten indijanček....mhmmmmm, dobro!!!

Do cilja nas loči še 31 km kolesarjenja po vročini, vzdolž razbeljenega asfalta. Najprej mimo Nanosa, potem proti morju.

Muči nas rahla utrujenost, krči in dehidracija. V Senožečah poskrbimo tudi za to....

Okoli dveh popoldne se pricjazimo do končne lokacije - Oštarija na Planinci, Dane pri Divači. Nekoliko s poti, ampak WoW! Tu je mir, tišina, prijazni zaposleni, odlično pivo in osvežujoč bambus (s Fanto!).

Klima je fenomenalna, vzdušje sproščeno. Klepetamo, preverjamo stanje na železniški progi od Kopra do Divače in ugotovimo, da je najboljša rešitev za vrnitev domov jutrišnji kombi prevoz. Jupiiii!

Tačas pa uživamo drug z drugim v senci...

 .....nafehtali smo še sprej za verige, da bo jutri šlo kot pa maslu do Pirana...

...in morda, čisto slučajno, pridejo k nam tudi prijatelji iz Kala in Hrastja, da nazdravimo poletju ;)

Danes smo prevozili 135 km, za to smo porabili neto 7 ur in nekaj počitka. Ja, včeraj smo bili športniki, danes smo rekreativci...le kaj bomo jutri?!;)