Iz Goričkega v Piran: 1. dan

Pride dan, navaden, tih in zaspan.

Ko se zjutraj že povsem očitno zdi,

da bi bolje b'lo, če ga ne bi bilo.

Če bi kdaj pa kdaj znala držati jezik za zobmi, bi mi bilo verjetno marsikaj prihranjenega ;)

Lani, spomladi, vsa navdušena po nakupu novega bicikla in po nekaj dobrih in uspešnih turah, zinem pred možem in prijateljem, da bi bil cel hec, če bi, tako kot Vlado, šli tudi mi iz Goričkega v Piran. Ni bilo treba reči 2x in fanta sta bila vsa napaljena. Planirali smo, iskali ustrezen termin in trenirali. Na polno! In potem je bilo kolesarske sezone konec, kondicije in utrjenih riti smo imeli za izvoz, na pot pa vseeno nismo uspeli it.

Letos, spomladi, nismo nič trenirali, saj smo do junija mislili, da zima ne bo nikoli odšla. Potem je prišla vročina, z njo pa tudi požgani možgani...zinem še 1x, da imamo izziv od lani nerealiziran in zopet ni bilo treba reči 2x in fanta sta se za moje besede prijela ko pijanec za plot. Določi datum, sta kričala! Zrihtej prevoz, sta vpila. 

Konkretno pod vplivom nedoseženega cilja iz preteklega leta (res težko prenesem, da mi ne uspe, kar si zadam!) se vržem v razburkano in nepoznano morje in si rečem "Kar bo, pa bo!"

Nekaj dni starega dopusta in malo surfanja po netu - to je bilo vse, kar sem vložila v te priprave. In ko bi vsaj naredila kakšen kilometer več na bicikli do sedaj!!! Svojo zmoto sem spoznala še prehitro!

Sama žalost, sami bivši ljudje.

Le še marketing in deficit srca,

nobenih vicev več, še vreme je za vraga!

V sredo popoldne, po službi, se odpravimo na glavno železniško postajo v Ljubljani, z eno samo nalogo - ujeti vlak za Hodoš, najbolj vzhodno točko na Goričkem do katere vlak, poleg potnikov, pripelje tudi kolesa. Nič lažjega, a ne?! Ne! Sam zlodej nam je poslal vročinski val in z njim vrelo, soparno ljubljansko ozračje. Tistih nekaj deset metrov od službe do železniške postaje in bili smo premočeni do kosti - ne od dežja ali plavanja v Ljubljanici, ampak od znoja, sopare in vročine! 

Preden smo stopili na peron 7 (in priti do njega z natovorjenimi bicikli sploh ni bil mačji kašelj, saj na naši postaji pač ni kolesarjem prijaznih spustov in dvigov z železničarskega podhoda), smo imeli ravno dovolj časa za osvežitev.

Polni adrenalina in nestrpnega pričakovanja se ukrcamo na vlak in drvimo proti Prekmurju. No, ne drvimo -  nismo še dobro speljali, že smo zavirali pred naslednjim postajališčem. Ki jih ni zmanjkalo. Čeprav je že zdavnaj zmanjkalo potnikov ;)

Do Hodoša smo se cjazili debele 4 ure, od tega smo v Rimskih Toplicah imeli celo nepredviden postanek zaradi defekta na tirih. Kljub vročini, so kleni železničarski mojstri, hitro popravili, kar je bilo potrebno popraviti  in že smo drveli dalje. Do naslednje postaje ;)

Na končno postajo smo prispeli po sončnem zahodu in v prijetnem mraku - komarji in druge vrste marčesnih zveri so prav tako zadihali po temperaturno obremenilnem dnevu.

Kondukter nas usmeri čez progo in nam zaželi srečno pot, mi pa veseli kot majhni otroci, hitimo v noč, nevedoč v kaj smo se pravzaprav podali.

Nataknemo lučke na kolesa in glave, da bomo dobro vidni na cesti in se poženemo. Še vedno je kar vroče, kljub temu, daje ura deset zvečer, med vožnjo pa pljuvamo mušice in druge vrste nočnih letalcev, ki po nesreči zajadrajo v naša usta. Vozimo se skozi vasi, v katerih smo malo prej stali na postajah in čakali...nikogar! 

Po dobri uri precej hitre vožnje prispemo do Murske sobote (30 km). Tu imamo le eno stvar v mislih - hrano! Na našo srečo in veliko zadovoljstvo je bil fast food kiosk "Beli" še odprt in fanta sta nam spekla odlična hamburgerja in jufko....mhmmmmm, kako je bilo to dobro!!!!

Ustrezno okrepčani se usedemo nazaj na bicikli in via Ptuj. Vklopimo navigacijo, ker poti ne poznamo. Izberem tip premika "peš", da nas navigacija ne bi peljala na AC. Iz asfalta se kmalu pot spremeni v makedam, ta pa po nekaj kilometrih skozi gozd pripelje na čistino, kjer navigacija želi, da zavijemo levo - v Muro! Sicer je na obrežju parkiran splav, a bistvenega elementa ni zraven - kapitana! Slednji verjetno doma globoko drnjoha! Hitro pogledamo, kaj lahko storimo, makedam pelje vzdolž reke naprej in odločimo se nadaljevati. Ziher bo kakšen most čez Muro?! Ziher ne ;) Ko makedam postane zaraščena Poljska pot, se obrnemo, popravimo nastavitve v navigaciji (zdaj na tip "avto, izogibaj se avtocestam, cestninam in trajektom", op.a.) in naredimo 15 km za višek, za povrh. Mi mamo to!

Po cca 65 km prispemo do Ptuja, tu najdemo odprto bencinsko črpalko in počijemo. Kot klošarji! Še dobro, da nas nihče ne pozna ;)

Po manj kot uri imamo počivanja dovolj - kdo rabi spanec, če pa lahko kolesariš?! Ptuju pomahamo v slovo in šibamo proti Celju....

Začne se daniti, vzhaja že sonce in postaja toplo. V Slovenski Bistrici si, na Petrolu (vse ostalo je še zaprto), privoščimo kavo in jutranje odvajanje ;)) 

V debati preigravamo plane za pot do Pirana....kje bomo spali, koliko km bomo prevozili ipd. Mož me v šali vpraša ali sem ziher, da gre vlak v soboto iz Kopra v Ljubljano ob osmih zvečer. Vprašam Googla.... že stotič! Ojoj, znak bicikla ob terminu odhoda vlaka je izginil. Kaj je zdaj to? Kličem na informacije na SŽ. Nihče se ne javi. Itak, ura še ni niti šest!

Ko se spet usedemo na kolo, se zdi, da imam rit na žerjavici. Kako boli! Ko hudič! Vozimo se gor in dol in po ravnem. Briga ne za okolico, za avtomobile, za tovornjake, za vse...samo, da bi rit nehala boleti. Pa ne neha....

V Slovenskih Konjicah spet naredimo pavzo, in potem malo pred Celjem, sredi ničesar, še eno. Utrujeni smo. In zaspani.

Ko prispemo v Celje (mislim, da je bila ura okoli osmih zjutraj), rabimo elektrolite in vitamine. Pivo za fanta, bambus zame. Kelnarca nas gleda malo postrani. A za nami je dobrih 150 km in noč brez spanca. Čisto vseeno nam je, kaj si misli.

Pavzo izkoristimo za klic na SŽ. Javi se gospa, ki malodušno pove, da se je zgodila neka nesreča in vlak iz Kopra do Divače ne vozi. Potnike usmerjajo na avtobus. Ta pa ne vozi koles!!! Kako bomo prišli domov??? Vihar v glavi. Klicanje kolegov. Iskanje rešitev. Po dvajsetih minutah se javi prijateljeva žena, ki bo poiskala kombi in nas prišla iskat. Rešeno! Kaj bi svet brez žena??? ;)

Pokličem še kolegico iz Celja, ki se ponudi, da nas pospremi do Šempetra. Ker mi še nimamo dovolj! Rezervirali smo si spanje na Vranskem. Budale!

Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni.

kakor, da letim,

sebi sam se imeniten zdim!

Iz Celja do Šempetra se vozimo ob Savinji. Kar je super, če te ne boli rit! Po desetih kilometrih poljske poti, s kamni in koreninami,sem vesela, da smo spet na asfaltu.

V Šempetru se hidriramo, poslovimo od sodelavke in si privoščimo malico. Končno!

Do Vranskega in prenočišča imamo še dobrih 15 km. Malenkost. Sredi dneva, v najhujši vročini. Na najbolj vroč junijski dan.... Ne ravno z lahkoto....

Ko pa prideš ti, se nebo mi razjasni.
Čez gore, ravan, seže mi pogled
Z Goričkega v Piran!

Pri Grofu nafilamo želodčke do fula in naredimo še par km do Kampa Podgrad, kjer danes spimo. Po izdatnem tuširanju, si privoščimo krepčilen spanec, zdaj pa že uživamo v prijetnih temperaturah v objemu dreves in okoliških gora.

Prevozili smo 182 km, potrebovali smo 9 ur.

Kako za vraga se bomo jutri usedli na bicikle?

Tožne misli o vsem kar je že bilo,

nekaj o smislu in o minljivosti,

pa o tem,

da sem si sam največji problem.