Roadtrip Srbija: 6. dan

Verjetno nekje v malih možganih ne želim, da se neverjetno popotovanje po vaseh tradicionalne, pristne, tople in gostoljubne Srbije konča. Zato povzemam občutke in dogodke tako pozno ;)

Se sprašujete kaj sploh imam povedati o zadnjem dnevu? Vožnja domov ponavadi ni nič posebnega, še najmanj pa zabavna, kajne? Ne!!!

Zjutraj smo zmetali kufre v avta, največ časa smo pakirali rakijo (tisto domačo, s kmetije). Šteli in preverjali smo tako vneto, kot bi se šlo za zlato. Skoraj;))

Po napornem delu se seveda spodobi kaj pojesti...pekarna reši vsak želodček.

Kaj pa jutranja kava??? Seveda tudi to...in ker v Srbiji še ne velja protikadilski zakon, jo lahko spijemo notri, na toplem.

Trošenje dinarjev nam gre odlično od rok! Ko se nam pridruži Vojče, obstaja velika nevarnost, da kar ostanemo, saj danes (6. maj) v Srbiji praznujejo Đurđevdan (naše Jurjevo), slovo od zime in pozdrav poletju. Ampak očitno se poslavljamo samo mi, zima pa še kar vztraja! Slovo je težko, solzice lezejo v kotičke oči...objem, stisk roke, vzajemno vabilo k ponovnem srečanju in "Zbogom"!

Pred nami slabih 700 km poti do doma, vreme nekje med dežjem, oblaki in majhnim koščkom sonca, v kombinaciji z nizkimi temperaturami in rahlim vetrom, je bilo idealno za doooooolgo vožnjo.

Ravnina.....

Beograd....

Na odseku do srbsko-hrvaške meje smo opazili več skupin beguncev...skakali so čez ograjo, hodili po odstavnem pasu, eden izmed njih je celo padel v luknjo, pa ni nihče opazil...le kam, le kam?

Pred mejo prav tako nobene gužve. Ustavimo se, da bi zamenjali dinarje, ki jih nismo uspeli zapraviti... miličnik priteče k avtomobilu takoj ko stopim ven. Ko pojasnim nemero in potrdim, da bomo takoj zatem prečkali mejo, pokima. Ufff!

Na hrvaški strani meje nekoliko drugače. Tu pa je kolona. No, več njih;) Čakamo. Potrpežljivo. Kaj pa naj?

Ko mine, se dogovorimo za takojšnji postanek na bencinski črpalki...to čakanje nas je zlakotlilo...

Lačen si ful drugačen! Sploh če imaš raztegnjen želodec;)

Za na igrišče smo premajhni...

In preveč utrujeni...

Čez hrvaško-slovensko mejo smuknemo kot špaget in se v Čatežu ob Savi ustavimo na kosilu - danes doma kuhali ne bomo!

Dobro. A ne tako zelo kot tisto, kar smo jedli včeraj in predvčerajšnjim.

Adaptacija na slovenske cene je bila hitra in neusmiljena - za kosilo smo plačali več kot še 1x več kot v Beli crkvi ali Petrovcu. Pa sploh nismo veliko pojedli. Še manj popili;)

Nič zato, radi imamo svojo domačo Slovenijo in veseli smo, da smo doma.

Poslovimo se od polovice ekipe, ki mora pripeljati do Ilirske Bistrice, druga polovica pa zložno do Ljubljane, kjer čaka taxi na Kalane, mi2 z možem pa hitro domov, kjer naju že težko čaka hči. Če verjameva ;))

Vrhunski izlet smo preživeli, odlična družba, predvsem pa organizacija, ki jo je od začetka do konca izpeljal Zlatan.... še bomo šli s tabo, če nas boš le hotel ♥️ Hvala vsem, tudi tistim, ki ste ostali doma, čuvali otroke in sprehajali pse.