Roadtrip Srbija: 1. dan

Zbirno mesto: bencinska črpalka Barje, 1. 5. 2019 ob 2. uri zjutraj.

Priletimo iz Primorske in Gorenjske avtoceste. Rahlo zalimani se porazporedimo v dva avtomobila, preverimo budnost šoferjev in izginemo v temo. Via Srbija. Via novim dogodivščinam in gurmansko-pivskemu razvajanju brbončic naproti.

Rodno domovino zapustimo na mejnem prehodu Obrežje. Še vedno v trdi temi drvimo po AC A3, nobenega prometa, užitek. 

Okoli pol šestih zjutraj se začne daniti, na radiu pa zadoni pesem Highway to Hell - vsi tisti, ki so sekundo nazaj še dremali, so v trenutku budni (kaj čmo, takšna muzika se posluša zelo na glas ali pa sploh ne;)). 

Z rockom so se prebudili tudi mehurji, postanek pri Slavonskem brodu je bil neizogiben. Ko se olajšamo in hkrati telesu privoščimo novih tekočin, nadaljujemo proti cilju. Bratom Hrvatom pomahamo v slovo na mejnem prehodu Batrovci.

Takoj ko prečkamo mejo, ustavimo in uredimo finance - menjamo eure v dinarje in se za trenutek počutimo kot milijonarji.

Toliko denarja že dolgo nismo imeli v rokah ;)  Na tej meji plačamo najdražji WC (1€ po glavi), a če je sila, je tudi denar!

Pot nas vodi v Dolovo, majhno mestece na jugu Vojvodine, le nekaj km stran od Pančevega. Zakaj tja? Družabno-gurmanske-hidratantne obveznosti!

V hiši ena, domu prijateljev motoristov, je videti, da so nas komaj čakali. Miza polna dobrot (čas "uskrsa" je tu en teden kasneje kot doma, kar pride prav), domače kafe in rakije. Kljub temu, da ura še ni niti deset, imamo ceu žur.

Po kakšni urici se družno odpravimo do pokopališča, kjer pozdravimo motor bike legendo balkana. Malo manjka, da tu pustimo prijatelja, ki iz neznanega razloga od blizu poduha blatna tla pokopališča... še sreča, da samo tla in ne tudi kakšen spomenik.

V hiši dva vse od začetka. Rakija, pivo, šunka, sir, domača kafa in žur. Za vse, razen za tistega, ki je spal zunaj ;)

V hiši tri ponovimo še enkrat. Da si zapomnimo. Ziher je ziher. 

Ko gospodinja te hiše vstane z namero, da nam pripravi kosilo, se nam skorajda obrne v želodcu. Hitimo se izgovarjat vsak po svoje, da je ne bi užalili, prizadeli. Komaj se pusti prepričat in namesto kosila z nami skuha že zgodbo ali dve.

Okoli pete popoldanske ure se poslovimo od dobrih, gostoljubnih ljudi in se v dežju in mrazu odpeljemo na konec poti za danes - Bela crkva.

Veze in poznanstva, ki jih je Zlatan s svojo soprogo spletel na mnogih moto poteh, so tudi tu. Ko poskrbimo za hitro hidracijo v eni od kavarn v mestu, se nastanimo v Vili Lola. Ki je za to noč samo naša. Ki, poleg lično opremljenih spalnic, ponuja še žur sobo, brezplačno pivo in brezplačno Dunjavačo.

A preden izkoristimo vse te naravne danosti, se je potrebno še malo podkrepit....od zadnjega hranjenja je minilo že več ur!

V restavraciji Klub nam pripravijo čorbice, prebrance, čevapčiče, vešalice, salate i šlag sladice. A ne na suho, bog ne daj;)

Za nami je 40 ur brez spanja, polno smeha in druženja, kup kilometrov in velik kup tistega, kar bi mirno lahko pustili komu drugemu....oh, seveda da ne.

Prevozili: 600 km.