Otvoritev pomladno-poletne sezone: Vremščica (1.027 m.n.v.)

Vsak začetek je težak. Priporočljiva je zmernost in skromnost. In da bi prvi sezonski gorski podvig pohodniku ne vzel volje za nadaljnje pohajanje, si ga danes vzamemo na "izzy". Oziroma, če povem po resnici, počitek po zimski sezoni se sliši precej bolje kot iskanje mej zmogljivosti na toplo pomladno soboto;)


Da bi združili prijetno druženje s koristnim sprehodom, se v soboto, malo pred poldnevom, z možem odpraviva proti Pivki, od koder naju prijatelji popeljejo na Vremščico, njihov domači hrib in poligon za trening nožnih mišic in vzdržljivosti. Pred tem se seveda sprehodiva še na domači hrib (Stari grad-Sv.Tilen). Jaz celo dvakrat, da nadoknadim primanjkljaj preteklega tedna;)

Pod vznožjem Vremšcice se parkiramo malo čez 13. uro,  ko je sonce visoko nad nami. Še preden dobro vdihnem primorski zrak, štartamo. Prvi nekaj korakov v povsem normalnem, ogrevalnem tempu. Ampak samo prvih nekaj korakov. Zlatan, domačin, ki pozna vsak kamenček, skalo in korenino na tej poti, po minuti ali dveh pospeši v tempo, ki ga komaj sledim. Temperature mi niso v pomoč. Sploh! Robi, domačin, bi letel prav tako hitro proti vrhu, a hodi z menoj. Džentelmensko. Da se ne izgubim. Vmes klepetava, čeprav komaj lovim sapo. Pogledam na uro. Za nami je kilometer. Potem dva. In potem cerkvica. Zlatan razlaga o zavetišču, pa o "šparovcu" in že leti naprej. Po cca. 200 metrih me mož vpraša, če sem naredila kakšno fotko. Bom potem, ko bomo šli nazaj! Ne gremo po isti poti, pripomni Zlatan. A bejš?! Ja, saj ti ne maraš hoditi po isti poti nazaj! Res je, hvala, cenim to. In se vrnem nazaj k cerkvici.





Hitro poslikan cerkvico in tečem nazaj. Fantov ni nikjer?! So, daleč naprej...


Držim hiter korak in jih ujamem. Na vrhu! Jupi!!! Iskreno, mi je kar odleglo, da je klanca konec.




Razgled je fenomenalen. Vidimo do morja, do Kamniških Alp, do Snežnika, Učke, Slavnika. Lepo. Še sebek...


In po daljšenci nazaj dol, da bo pot krožna;) Po Magajnovi poti do oznake za Okrepčevalnico in v njeni smeri naprej (okrepčevalnice že dolgo več ni, ampak sliši se pa dobro).


Sprehodimo se še po dolgi ravnini...


...potem pa po široki gozdni poti do avta.

V skupnem se je nabralo dobrih 10 km in 400 metrov višincev. Za sprehod smo porabili 2 uri.

Tale Vremščica je bila odlična ideja za današnji dan, super trening špura, ki jo Primorcem zavidava midva oba. 

P.S. Ob popoldanskem druženju me prijatelj vpraša, kakšno se mi je zdelo zavetišče pri cerkvici. Kaj?!!? Nisem ga videla!!! Hja, bo treba iti še kdaj;)

Komentarji

  1. Seba @ Gmail31. marec 2019 ob 00:17

    A ni krasen tale naš hrib :)
    Pa takih klesanih umetnosti ne vidiš drugod. Sploh naš šaparovček simpatično zacinglja v zahvalo za vsak kovanec, za 2 evrskega zacingla najlepše ;)
    Vse klesanje je delo bivšega Košanskega župnika Vida Premrla :)
    Tina, Robi je izrecno rekel naj te pohvalim, da lepo pišeš... Mi to že vemo :D

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Sometimesiwalk31. marec 2019 ob 09:34

      Seba, hvala ker si dopolnil še z etnografskim prispevkom...meni je ušel - sapa, pa to ;)
      Naslednjič torej s kovencem za 2€ v žepu in pogledom do zavetišča!!!

      Izbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Krožna kolesarska tura - Nanos (1.240 mnv)

Slika
S kolesom na Nanos je bila želja, ki se je že nekaj časa medila v moji glavi. Poguma za realizacijo pa kar od nikoder... Pred 3 tedni, ko smo se na Nanos sprehodili s prijatelji Primorci, pa smo se v žaru navdušenja enostavno zmenili, da gremo naslednjič gor s kolesi. Brez premisleka, brez ugovora.  Za organizacijo smo zadolžili Sebastjana, ki se je zadeve lotil znanstveno. Z avtom je prevozil pot z Nanosa do Bukovja, da bi preveril vozne, strminske in dolžniške razmere. Napaka!!! Ko se je po dolgi vožnji vrnil domov, nam je predlagal, da gremo raje peš, da poti ne bomo zmogli. Ja pa ja!  Saj poznate tisto, ko vam nekdo reče, da česa ne moreš narediti?! Zdaj se zadeve lotim znanstveno še sama in malo poguglam. Obstaja direktna pot gor iz Podgriča, dol pa lahko gremo tudi na Bukovje. Kajne??? 5 članov ekipe (Mateja, Primož, Bowsk, mož in jaz) se opogumimo in s parkirišča pod Nanosom v Razdrtem poženemo vetrovni dogodivščini naproti.  Preden zares startamo, nas presenetita Zlatan in Nede
Preberite več

Ljubelj - Preval-a - (Begunjščica) - Roblekov dom - Izvir Završnice - Zelenica

Slika
Dopusti, dežurstva, fešte, koncerti... V teh dneh težko uskladimo termin za primorsko- gorenjsko druženje v objemu slovenskih gora. Vseeno določimo termin, razpošljemo vabila in čakamo...na potrditve, na vreme... Končno pride sobota, od pričakovanih 15 udeležencev, se nas zbere devet. In med temi devetimi tudi najina hči in njena prijateljica. To pa je nepričakovano!    Mož je splaniral lepo, zložno in ne preveč zahtevno turco pod vznožjem Begunjščice. Vseh devet se nas je zgodaj zjutraj z Lubelja podalo na planino Preval-o. Skozi Bornove tunele z lučkami... ...in fascinantnimi razgledi... Pri Mariji fanta lovita sapo in nabirata energijo ;) Še malo pa bomo na planini... Ekipa je popolnjena, a ne za dolgo. Tu se bodo naše poti za kratek čas ločile - polovica ekipe gre namreč na Begunjščico, na Veliki vrh, ostali pa pod njo do Roblekovega doma, kjer se zopet srečamo. Brez Coca-Colce seveda ne gre....    Na Begunjščico se bomo vzpeli čez t.i
Preberite več

Po grebenu od Črne prsti preko Krna na Komno

Slika
Pravijo, da če ne veš, ne boli. Hec je v tem, da skoraj vedno izveš. In potem boli. Zelo. Prejšnji vikend nama je prvotne načrte prekrižalo vreme, ta teden pa je bila napoved sončna, suha, primerno temperirana, skratka popolna za hribolazenje. Nič izgovorov iskat, hitro gojzarje na noge dat! Izhodišče dvodnevne ture je bilo tokrat v Ravnah pri Bohinju, ob vznožju smučišča Kobla. Do tja naju je pripeljala moja mami, za kar se ji še enkrat lepo zahvaliva. Prečkava opustošeno smučišče in se poženeva v breg. Sonce je pokukalo izza hriba malo čez 6. uro, naju grelo in sušilo podrastje ob poti. Do Črne prsti hodiva večinoma po gozdu, do Oražnove koče, potem pa se pogled odpre na gore nad nama in dolino pod nama. Zajameva zrak s polnimi pljuči. Na Črni prsti kot ponavadi piha veter, v domu Zorka Jelinčiča je že zelo živahno in ko sestopiva z vrha (1.844 m.n.v.) si privoščiva umešana jajčka s slanino. Mlada oskrbnica doma jih je spekla popolno. Čeprav je bilo sedeti pred dom
Preberite več