9. zimski: Ratitovec (Altemaver) 1.642 mnv

Ta teden, z retrogradnim Merkurjem, naraščajočo Luno, odpovedovanjem čokoladi zaradi 40 dnevnega posta in PMSjem, moj psihofizični nivo energije ni bil prav nič navdušujoč. Ta isti teden je moj mož dežuren, kar pomeni, da ne more / ne sme v hribe. Kar v nadaljevanju pomeni, da s sestro sami izbirava destinacijo za sobotni izlet v hribe. Ne vedoč, kako hvaležni bova za svojo odločitev v soboto zjutraj, v začetku tedna izbereva lepo, prijazno, kratko in (upava) zasneženo turco na Ratitovec.

Ta teden, tako kot vsak teden v tem letu, dan za dnem z možem, sosedo Vesno in pasjim kosmatincem, nabiramo kondicijo s sprehodi na domači hrib Stari grad - Sv. Tilen. Soseda vsak teden vpraša, kakšni so plani za soboto, in še noben teden se ni opogumila, da bi šla z nami. Do tega tedna. In so se začele. Priprava. Resne. Vsakodnevne. Spremljanje vremenske napovedi, razprave o možnosti snega, o tem kaj vzeti s seboj - od oblačil, opreme do hrane in pijače. Do petka uspemo dogovoriti vse podrobnosti, vključno s sendviči, ki jih bo za vse tri pripravila soseda.

V soboto zjutraj me navsezgodaj preseneti klic moje mame, ki nas po izletu vabi na kosilo. Jupi...ne bo mi treba kuhati! Odličen začetek dneva.
Ob pol osmih končno odrinemo proti Železnikom, kjer zavijemo desno gor v vas Prtovč od koder startamo.

S Prtovča na Ratitovec vodita dve poti. Da bi se nam ne vrtelo v glavi, za gor izberemo levo pot (čez Po(v)den) in za dol desno (čez Razor). V vsako smer prijetnih 1,5 ure hoje.

V štartu se pot precej strmo vzpne, srčni utrip se hitro dvigne na delovne obrate, prav tako nam hitro postane toplo. Vprašanje sosede "Ali je ves čas taka pot?" me spominja na Smrkce...Ne, ni več daleč ;)

Iz široke gozdne ceste smo kmalu prišle na ozko pot, polno korenin, kasneje pa tudi kamnov, skal in nekaj malega snega.

Pogled se nato odpre daleč naokoli, proti Blegošu, Cerknem, Poreznu...in seveda Ratitovcu. Po dobri uri hoje dosežemo planino, s Krekovo kočo.

Pred kočo je že ogromno ljudi - skupinica otrok, turnih smučarjev, pohodnikov. Preden si privoščimo počitek, skočimo na Gladki vrh, po štampiljko in sebek.

Po zasneženem pobočju hitro stopimo do koče, ker je hladno in ker nikotinska doza popušča. In ker naju s sestro zanima, kaj za en sendvič se skriva v Vesninem nahrbtniku. Presenečenje! Vesna izvleče tako velik sendvič, da bi ti polomil prste, skrite v gojzarjih, če bi ti padel na noge ;) S sestro si razdeliva enega in še tega komaj pomalicava.

Ker se vračamo v dolino po desni poti, ki ima precej več snega kot leva, si nataknemo dereze. Tudi Vesna. Ki jih bo imela tokrat na nogah prvič....

Snega je kar nekaj, na poti so uhojene "tračnice", ki omogočajo udobno spuščanje po hribu navzdol. No, ne za Vesno. S hojo ima precej težav. Z derezami tudi. Nočejo ostati na mestu! Po dveh poizkusih popravljanja, obupa in jih sname. Potem se začne komedija. Spušča se po riti in kolenih, drsi kot novopečeni smučar, na palice se upira tako močno, da se ena zloži in druga zvije. Ves čas upam in molim k bogu, da si kaj ne polomi. K sreči je snega kmalu konec, prav tako poti do avta.

V dobrih dveh urah smo premagale celotno pot, se v tem času dvignile za dobrih 600 višincev in se za toliko tudi spustile. Dolžina poti cca 8 km.

Po kosilu pri mami nisem niti lačna niti sita. Ampak nažrta! Zato se pozno popoldan podam še na domači hrib. Da bo prebava hitrejša. In spanec bolj globok. In medtem ko bom spala, bodo majhni škratki pobrisali prah, posesali in pomili po tleh, oprali, posušili in zlikali perilo, pripravili vse za jutrišnje kosilo.....Lahko noč ;)