8. zimski: Snežnik (1.796 m.n.v.)
Sobota. 3.30 zjutraj. Alarm tuli. Koma. Ko se zavest zave, vstanem. Tuš. Mož skuha kavo in pripravi pomarančni sok. Ruzak. Superge. Gremo! Via Ilirska Bistrica, od tam pa....proti Snežniku. Menda ;)
Na poti do Ilirske Bistrice, v Pivki, naloživa dva slepa potnika in drvimo za poltovornjakom, ki očitno vidi na števec samo do 50 km/h. V Ilirski, pri prijateljih, srknemo kufe, oprtamo nahrbtnike in se podamo na pot. Bojda je pred nami cca 30 km in kar nekaj višincev. Kje vraga bomo na Primorskem našli en kup višincev, mi še ni jasno. No, pa mi je kmalu postalo ;)
Pot se vije gor in dol. Lepa gozdna pot. Nekje kolovoz, nekje kozja steza. Listje, skale, predvsem pa nič blata in odlične temperature za hojo. Ko to združiš še s pestro ekipo 12 članov sotrpinov, starosti od 29 do 66 let, dobiš nepozaben dan.
Najprej gor na Sv. AHAC - 748 mnv (po domače Ah'c), potem malo dol in nazaj gor na Goli vrh - 859 mnv. Od tu spet dol in nazaj gor na Sopil - 869 mnv. In tako naprej še na Srednji vrh - 910 mnv, Sviščaki - 1.248 mnv, Snežnik - 1.796 mnv.
Na poti do Kozleka so me v smrekovem gozdu presenetile markacije, ki jih doslej še nisem videla. Križec v krogu. Pobudnica tega pohoda in domačinka Mateja pove, da gre za gasilsko pot in je zato tako označena. V mislih vidim gasilce s polno delovno opremo, kako se borijo s to ozko potjo in doumem, da je nam pravzaprav lahko.
Potem se srečamo z markacijami za pohodnike (rdeče) in kolesarje (modre). Nekatere pa so kar 3 v enem (rdeča, modra in umetniška).
Zdi se, da za vsakim ovinkom odkrivamo nekaj novega. Za bogove katerim ovinkom se pojavi jasa, sredi nje drog in valj, na obrobju lovska opazovalnica. Očitno tako hranijo divjad? Iz koluta se namreč usipa koruza.
Pogovor večkrat nanese na begunce, ki jih je v teh koncih veliko. Prihajajo peš, z velikimi nahrbtniki, kdo ve koliko jih je? Ob poti zagledamo ugaslo divje kurišče, ob njem nahrbtnik z vsebino, ki jo ob hitrem pregledu uspemo prepoznati - posoda za kuhanje, plastenka, oblačila. Spreleti ne kurja polt. Nekdo ga ni več potreboval? Begunec? Ali...?
Nadaljujemo. Zdaj smo že višje. Bukov gozd je zamenjal smrekovega. Vendar enako bogat z drevesi se bohoti levo in desno od nas. Pokrajina je tu povsem drugačna.
Iz gozda zavijemo na makedamsko cesto, ki vodi do Sviščakov. 3 km razdaljo prešerne volje in kot da ni za nami že več kot 15 km prehodimo tik tak. Markacijske table presenečajo tudi tu.
Na Sviščakih se na hitro okrepčamo, potem pa brez 2 članov ekipe nadaljujemo proti Snežniku. Pred nami je še 2 uri hoda do vrha, vendar nam, sodeč po spodnji oznaki ne bo hudega.
Pot se zložno vzpenja, kmalu pridemo do snega. Kar je super! Če le ne bi imela obutih superg.
Postaja vse bolj hladno, za hojo porabljamo več energije. Še dve članici si premislita in se vrneta nazaj dol na Sviščake. Naš cilj prvič zagledano na "obračališču". V megli. Vetroven. Daleč naprej. Nič ne de. Mi zmoremo. Še več. Mi lahko tudi dodatno obtežimo svoje ruzake s poleni, ki jih potrebujejo za gretje v koči. Naložimo po dva kosa in hitro naprej. Navzgor.
Če mislite, da smo zdaj hodili že "na škrge", se motite;) Zlatanu ni potrebno reči dvakrat, že plezam na visoko skalo ob poti. Za hec. In za razpravo o tem, kako bom iz skale prišla nazaj dol.
Ok, šalo na stran. Pred nami je še zadnjih nekaj metrov. Strmo. In vetrovno. Zelo! Korak za korakom in....vrh! Koča! Topla. Tu nas čaka še 12. član, ki je prišel iz Sviščakov malo pred nami. V koči dobimo vroč čaj in zamrznjeno stranišče. Takle mamo v hribih ;) Ko se okrepčamo in segrejemo, moramo nazaj dol. Še sebek za spomin (pol ekipe fali, se že dričajo dol).
Pot navzdol je vse drugo kot hoja. Dričanje, drsanje, skakanje, tekanje. En dva tri smo na Sviščakih. Tu se ekipa spet popolni. Ker je pohod v celoti za nami, si privoščimo počitek (beri: WC, pijačo, hrano). Čez čas se z avtom odpeljemo na izhodišče, v Ilirsko Bistrico. 5 članov odpelje 12. član, ki nas je pričakal na Snežniku. Po 7 članov pride Matejin oče z mini busom. Organizacija 1 A!
Dneva seveda še ni konec. Pri Mateji doma nadaljujemo s predvsem družabno prehranjevalnim delom. Naše brbončice razvajajo goveji golaž z mletim mesom, bela polenta, mešana solata in za povrh še sladica - tiramisu. Vse domače. Vse narejeno z ljubeznijo. Mhmmmmmm....z nič napora stlačimo vase vso energijo, ki smo jo na pohodu porabili.
Kdo bi si mislil, da bomo na Primorskem naredili takšno turo? Ja vsi, razen mi2 z možem ;) Lepa, razgibana, zanimiva turca. Ki v pestri druščini postane neprecenljiva izkušnja polna dobre volje in smeha. Mi to imamo.
Povzetek pohoda:
- 31,5 km,
- 1.850 višincev,
- 8,5 ure hoje,
- vsaj 3.300 pokurjenih kalorij in vsaj toliko vrnjenih nazaj.
Na poti do Ilirske Bistrice, v Pivki, naloživa dva slepa potnika in drvimo za poltovornjakom, ki očitno vidi na števec samo do 50 km/h. V Ilirski, pri prijateljih, srknemo kufe, oprtamo nahrbtnike in se podamo na pot. Bojda je pred nami cca 30 km in kar nekaj višincev. Kje vraga bomo na Primorskem našli en kup višincev, mi še ni jasno. No, pa mi je kmalu postalo ;)
Pot se vije gor in dol. Lepa gozdna pot. Nekje kolovoz, nekje kozja steza. Listje, skale, predvsem pa nič blata in odlične temperature za hojo. Ko to združiš še s pestro ekipo 12 članov sotrpinov, starosti od 29 do 66 let, dobiš nepozaben dan.
Najprej gor na Sv. AHAC - 748 mnv (po domače Ah'c), potem malo dol in nazaj gor na Goli vrh - 859 mnv. Od tu spet dol in nazaj gor na Sopil - 869 mnv. In tako naprej še na Srednji vrh - 910 mnv, Sviščaki - 1.248 mnv, Snežnik - 1.796 mnv.
Na poti do Kozleka so me v smrekovem gozdu presenetile markacije, ki jih doslej še nisem videla. Križec v krogu. Pobudnica tega pohoda in domačinka Mateja pove, da gre za gasilsko pot in je zato tako označena. V mislih vidim gasilce s polno delovno opremo, kako se borijo s to ozko potjo in doumem, da je nam pravzaprav lahko.
Potem se srečamo z markacijami za pohodnike (rdeče) in kolesarje (modre). Nekatere pa so kar 3 v enem (rdeča, modra in umetniška).
Zdi se, da za vsakim ovinkom odkrivamo nekaj novega. Za bogove katerim ovinkom se pojavi jasa, sredi nje drog in valj, na obrobju lovska opazovalnica. Očitno tako hranijo divjad? Iz koluta se namreč usipa koruza.
Pogovor večkrat nanese na begunce, ki jih je v teh koncih veliko. Prihajajo peš, z velikimi nahrbtniki, kdo ve koliko jih je? Ob poti zagledamo ugaslo divje kurišče, ob njem nahrbtnik z vsebino, ki jo ob hitrem pregledu uspemo prepoznati - posoda za kuhanje, plastenka, oblačila. Spreleti ne kurja polt. Nekdo ga ni več potreboval? Begunec? Ali...?
Nadaljujemo. Zdaj smo že višje. Bukov gozd je zamenjal smrekovega. Vendar enako bogat z drevesi se bohoti levo in desno od nas. Pokrajina je tu povsem drugačna.
Iz gozda zavijemo na makedamsko cesto, ki vodi do Sviščakov. 3 km razdaljo prešerne volje in kot da ni za nami že več kot 15 km prehodimo tik tak. Markacijske table presenečajo tudi tu.
Pot se zložno vzpenja, kmalu pridemo do snega. Kar je super! Če le ne bi imela obutih superg.
Postaja vse bolj hladno, za hojo porabljamo več energije. Še dve članici si premislita in se vrneta nazaj dol na Sviščake. Naš cilj prvič zagledano na "obračališču". V megli. Vetroven. Daleč naprej. Nič ne de. Mi zmoremo. Še več. Mi lahko tudi dodatno obtežimo svoje ruzake s poleni, ki jih potrebujejo za gretje v koči. Naložimo po dva kosa in hitro naprej. Navzgor.
Če mislite, da smo zdaj hodili že "na škrge", se motite;) Zlatanu ni potrebno reči dvakrat, že plezam na visoko skalo ob poti. Za hec. In za razpravo o tem, kako bom iz skale prišla nazaj dol.
Ok, šalo na stran. Pred nami je še zadnjih nekaj metrov. Strmo. In vetrovno. Zelo! Korak za korakom in....vrh! Koča! Topla. Tu nas čaka še 12. član, ki je prišel iz Sviščakov malo pred nami. V koči dobimo vroč čaj in zamrznjeno stranišče. Takle mamo v hribih ;) Ko se okrepčamo in segrejemo, moramo nazaj dol. Še sebek za spomin (pol ekipe fali, se že dričajo dol).
Dneva seveda še ni konec. Pri Mateji doma nadaljujemo s predvsem družabno prehranjevalnim delom. Naše brbončice razvajajo goveji golaž z mletim mesom, bela polenta, mešana solata in za povrh še sladica - tiramisu. Vse domače. Vse narejeno z ljubeznijo. Mhmmmmmm....z nič napora stlačimo vase vso energijo, ki smo jo na pohodu porabili.
Kdo bi si mislil, da bomo na Primorskem naredili takšno turo? Ja vsi, razen mi2 z možem ;) Lepa, razgibana, zanimiva turca. Ki v pestri druščini postane neprecenljiva izkušnja polna dobre volje in smeha. Mi to imamo.
Povzetek pohoda:
- 31,5 km,
- 1.850 višincev,
- 8,5 ure hoje,
- vsaj 3.300 pokurjenih kalorij in vsaj toliko vrnjenih nazaj.
Komentarji
Objavite komentar