10. zimski: Porezen (1.630 m.n.v.)
Nekaj sobot v letu je rezerviranih za prav posebne pohode. Tudi današnja.
Zimski pohod na Porezen je tradicija, ki jo več kot uspešno že 43 let zapored ohranja Planinsko društvo Cerkno. Prvič so pohod izvedli daljnega leta 1976, v spomin na bitko na Poreznu 24.3.1945. Moja kariera pohodov je seveda precej krajša (klavrnih 2x), nekateri iz naše družbe pa se lahko pohvalijo že z več kot 25 pohodi.
Torej. Od doma, kot ponavadi, je treba jit zgodaj. Primorci so šli od doma od 5ih, Gorenci malo pred šesto. Naše poti so se srečale v Škofji Loki, od tam pa en za drugim proti Davči. Zrak je bil sicer še hladen, a nas zaradi sonca, predvsem pa strmega brega, zagotovo ne bo dolgo zeblo.
Ko pridemo ven iz gozda in sence, jo užgemo direktno gor po čistini. Če krave lahko, lahko tudi mi, reče kolega. A bejš? Ja, ni druge...nogo pred nogo, pogled pa bolje da zgolj predse kot pa naokoli, da nas slučajno ne mine pohodniška vnema.
Naša mala skupinica se v strmini raztegne skoraj čez vse pobočje...takole...
Povsem prevzeti nad pomladnimi temperaturami malo pred koncem strmine končno dosežemo nekaj snega, da lahko opravičimo "zimski" pohod. In ko se iz travnatega pobočja skobacamo na greben, je vrh že skoraj na dosegu roke.
In takole, veseli ko radio, na vrh prideta Vesna in Maja, novopečeni bojevalki Porezna ;)
Veter nas počasi nažene v kočo, kjer opravimo formalnosti (vpis v register, prevzem značk, priznanj ipd), pojemo in popijemo kar smo nosili gor in potem lepo segreti spet oprtamo nahrbtnike in se podamo nazaj v dolino. Brez sebka seveda ne gre...
Najbolj izkušena člana ekipe se odločita, da se vrneta po isti, strmi, poti nazaj. Ostali se odločimo za sestop po bolj položni poti. Klepetamo in uživamo v soncu...
Tako zelo nam paše ta klima, da se (povsem nezavedno in nenamerno) odločimo malo podaljšati pot v dolino. Hodimo po poti, po kateri že nekaj časa ni nihče...brez stopinj, brez žive duše.
Ker mislimo, da vemo, kam bi morali iti, se na križiščih še malo posvetujemo ;)
Pravzaprav smo 100% prepričani, da bomo prišli do cilja. In če bomo imeli srečo, ne bo treba hoditi nazaj gor v hrib. Nadaljujemo.
In kmalu zagledamo kmetijo, kjer smo parkirali avtomobile. Cel potres, ko se nam skale odvalijo od srca;)
Ocenimo, da je pred nami še 20 minut hoje, malo adrenalina in ogromno smeha.
Po dobrih 3 urah, 10,5 kilometrih in 770 višincih pospremimo fante letalce v Planici k ekipnemu 3. mestu in vihamo nosove nad tistima dvema, ki sta si že privoščila zaseko s česnom ;)
Zimski pohod na Porezen je tradicija, ki jo več kot uspešno že 43 let zapored ohranja Planinsko društvo Cerkno. Prvič so pohod izvedli daljnega leta 1976, v spomin na bitko na Poreznu 24.3.1945. Moja kariera pohodov je seveda precej krajša (klavrnih 2x), nekateri iz naše družbe pa se lahko pohvalijo že z več kot 25 pohodi.
Torej. Od doma, kot ponavadi, je treba jit zgodaj. Primorci so šli od doma od 5ih, Gorenci malo pred šesto. Naše poti so se srečale v Škofji Loki, od tam pa en za drugim proti Davči. Zrak je bil sicer še hladen, a nas zaradi sonca, predvsem pa strmega brega, zagotovo ne bo dolgo zeblo.
Ko pridemo ven iz gozda in sence, jo užgemo direktno gor po čistini. Če krave lahko, lahko tudi mi, reče kolega. A bejš? Ja, ni druge...nogo pred nogo, pogled pa bolje da zgolj predse kot pa naokoli, da nas slučajno ne mine pohodniška vnema.
Naša mala skupinica se v strmini raztegne skoraj čez vse pobočje...takole...
Povsem prevzeti nad pomladnimi temperaturami malo pred koncem strmine končno dosežemo nekaj snega, da lahko opravičimo "zimski" pohod. In ko se iz travnatega pobočja skobacamo na greben, je vrh že skoraj na dosegu roke.
In takole, veseli ko radio, na vrh prideta Vesna in Maja, novopečeni bojevalki Porezna ;)
Veter nas počasi nažene v kočo, kjer opravimo formalnosti (vpis v register, prevzem značk, priznanj ipd), pojemo in popijemo kar smo nosili gor in potem lepo segreti spet oprtamo nahrbtnike in se podamo nazaj v dolino. Brez sebka seveda ne gre...
Najbolj izkušena člana ekipe se odločita, da se vrneta po isti, strmi, poti nazaj. Ostali se odločimo za sestop po bolj položni poti. Klepetamo in uživamo v soncu...
Tako zelo nam paše ta klima, da se (povsem nezavedno in nenamerno) odločimo malo podaljšati pot v dolino. Hodimo po poti, po kateri že nekaj časa ni nihče...brez stopinj, brez žive duše.
Ker mislimo, da vemo, kam bi morali iti, se na križiščih še malo posvetujemo ;)
Pravzaprav smo 100% prepričani, da bomo prišli do cilja. In če bomo imeli srečo, ne bo treba hoditi nazaj gor v hrib. Nadaljujemo.
In kmalu zagledamo kmetijo, kjer smo parkirali avtomobile. Cel potres, ko se nam skale odvalijo od srca;)
Ocenimo, da je pred nami še 20 minut hoje, malo adrenalina in ogromno smeha.
Po dobrih 3 urah, 10,5 kilometrih in 770 višincih pospremimo fante letalce v Planici k ekipnemu 3. mestu in vihamo nosove nad tistima dvema, ki sta si že privoščila zaseko s česnom ;)
Tina a se ta še šteje za zimskega? Če že je prav gotovo zadnji :)
OdgovoriIzbrišiUpam, da zadnji, ker jaz danes ven zapeljem motor in brnnnn ;)
Koledarsko že prvi pomladni ;) Ampak sneg je še bil, čeprav se tudi tebi ne bi ugrezal do kolen;)
Izbriši