6. zimski: Kompotela (1.989 m.n.v.)

Včeraj popoldne mi je soseda hitela pripovedovati, da se bo vreme skisalo. Da bo pihalo, da bo mrzlo. Kot majhen otrok sem si pokrila ušesa in mantrala "nič ne slišim, nič ne slišim". Sredi tedna sva se s sestro dogovorili, da gremo gor. V hribe. Mož je itaq vedno "za" ;) 
Kam? Na Kompotelo. 
Kje je to? Zraven Krvavca.
Zmenjeno.


Ob pol devetih parkiramo na Planini Jezerca pod Krvavcem. Če gre verjeti vremenarjem, je na Krvavcu -10 stopinj. In piha. Kaj čmo...obujemo gojzarje, oblečemo kar imamo, plačamo parkirnino (2€ za ves dan, parkomat vrača kovance) in gremo. Kar čez travnik v breg. Mrzlo je. Prstov na rokah skoraj ne čutim. Premikam se kot robot. Ko iz s soncem obsijanega travnika stopimo v senčno grapo, stopamo hitreje. 
Prečimo smučišče na Kriški in po soncu nadaljujemo gor. Po dobre pol ure slačimo vrhnje jakne. In rokavice. In eno kapo. Druga še vedno greje mojo glavo. 


Pot ni zahtevna, niti naporna. Podlaga je snežena, vrhnja plast je pomrznjena. Nič se ne ugreza. Samo prijetno škripa pod nogami. Tudi piha ne več tako zelo, samo kakšen sunek vetra sem in tja. Nebo je brez oblačka, sonce prijetno greje. 
Po uri hoje prispemo na planino Koren. 


Ravno prav za postanek, čik pavzo in firbcanje ali je tu kaj takšnega kar bi nam prijalo?



Coca-Cole v bifeju sicer ni, a dobro je vedeti, kaj lahko pričakujemo na poti nazaj.

Po markaciji je do vrha še uro hoje. Pretežno v klanec. Snega je tu več, vdira se pa ne. Z zobčki derez lepo napredujemo. Vendar se tu zračne mase gibljejo pogosteje in močneje. Jakne nazaj gor, prav tako druga kapa in rokavice. Na določenih mestih je sunek tako močan, da se z vsemi močmi upiramo v tla, da nas ne odnese. Saj vem, Primorci verjetno mislite, da se hecam ali pa sploh ne vem kaj sploh pomeni "pihati". A verjemite, pihalo je! Takole sta bila na vrhu Kompotele videti sestra in mož ;)



Razgledi pa takole...



Še sebek po tradiciji ;)


Preden fasamo ozebline, se spustimo nazaj dol. Brez ovinkov. 
Pri pastirski koči na Korenu si privoščimo vroč čaj iz termovke. Bife tokrat pustimo nedotaknjen. Od tu do Kriške spet piha manj in postaja bolj toplo. Postanek Pr' Florjan? Itak!


Pot v številkah:
- prehodili smo 10,5 km,
- premagali 660 višincev,
- porabili 3 ure (neto).

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Krožna kolesarska tura - Nanos (1.240 mnv)

Slika
S kolesom na Nanos je bila želja, ki se je že nekaj časa medila v moji glavi. Poguma za realizacijo pa kar od nikoder... Pred 3 tedni, ko smo se na Nanos sprehodili s prijatelji Primorci, pa smo se v žaru navdušenja enostavno zmenili, da gremo naslednjič gor s kolesi. Brez premisleka, brez ugovora.  Za organizacijo smo zadolžili Sebastjana, ki se je zadeve lotil znanstveno. Z avtom je prevozil pot z Nanosa do Bukovja, da bi preveril vozne, strminske in dolžniške razmere. Napaka!!! Ko se je po dolgi vožnji vrnil domov, nam je predlagal, da gremo raje peš, da poti ne bomo zmogli. Ja pa ja!  Saj poznate tisto, ko vam nekdo reče, da česa ne moreš narediti?! Zdaj se zadeve lotim znanstveno še sama in malo poguglam. Obstaja direktna pot gor iz Podgriča, dol pa lahko gremo tudi na Bukovje. Kajne??? 5 članov ekipe (Mateja, Primož, Bowsk, mož in jaz) se opogumimo in s parkirišča pod Nanosom v Razdrtem poženemo vetrovni dogodivščini naproti.  Preden zares startamo, nas presenetita Zlatan in Nede
Preberite več

Ljubelj - Preval-a - (Begunjščica) - Roblekov dom - Izvir Završnice - Zelenica

Slika
Dopusti, dežurstva, fešte, koncerti... V teh dneh težko uskladimo termin za primorsko- gorenjsko druženje v objemu slovenskih gora. Vseeno določimo termin, razpošljemo vabila in čakamo...na potrditve, na vreme... Končno pride sobota, od pričakovanih 15 udeležencev, se nas zbere devet. In med temi devetimi tudi najina hči in njena prijateljica. To pa je nepričakovano!    Mož je splaniral lepo, zložno in ne preveč zahtevno turco pod vznožjem Begunjščice. Vseh devet se nas je zgodaj zjutraj z Lubelja podalo na planino Preval-o. Skozi Bornove tunele z lučkami... ...in fascinantnimi razgledi... Pri Mariji fanta lovita sapo in nabirata energijo ;) Še malo pa bomo na planini... Ekipa je popolnjena, a ne za dolgo. Tu se bodo naše poti za kratek čas ločile - polovica ekipe gre namreč na Begunjščico, na Veliki vrh, ostali pa pod njo do Roblekovega doma, kjer se zopet srečamo. Brez Coca-Colce seveda ne gre....    Na Begunjščico se bomo vzpeli čez t.i
Preberite več

Po grebenu od Črne prsti preko Krna na Komno

Slika
Pravijo, da če ne veš, ne boli. Hec je v tem, da skoraj vedno izveš. In potem boli. Zelo. Prejšnji vikend nama je prvotne načrte prekrižalo vreme, ta teden pa je bila napoved sončna, suha, primerno temperirana, skratka popolna za hribolazenje. Nič izgovorov iskat, hitro gojzarje na noge dat! Izhodišče dvodnevne ture je bilo tokrat v Ravnah pri Bohinju, ob vznožju smučišča Kobla. Do tja naju je pripeljala moja mami, za kar se ji še enkrat lepo zahvaliva. Prečkava opustošeno smučišče in se poženeva v breg. Sonce je pokukalo izza hriba malo čez 6. uro, naju grelo in sušilo podrastje ob poti. Do Črne prsti hodiva večinoma po gozdu, do Oražnove koče, potem pa se pogled odpre na gore nad nama in dolino pod nama. Zajameva zrak s polnimi pljuči. Na Črni prsti kot ponavadi piha veter, v domu Zorka Jelinčiča je že zelo živahno in ko sestopiva z vrha (1.844 m.n.v.) si privoščiva umešana jajčka s slanino. Mlada oskrbnica doma jih je spekla popolno. Čeprav je bilo sedeti pred dom
Preberite več