5. zimski: Ženiklovec 1.716 m.n.v.
Čudovito zimsko vreme me vleče ven, v naravo, v čist gorski zrak, na sneg.
Tokrat destinacijo določi moja sestra, uro odhoda od doma prestaviva na pol deveto, kar pomeni, da lahko pred tem skočim še na domači hrib. Z ogretimi mišicami sedem v avto in pol ure zatem sva na izhodišču - 40 minut hoje pod Domom pod Storžičem.
Za na Storžič imava premalo opreme, premalo kondicije in verjetno tudi premalo "jajc". Vsekakor pa dovolj otroka v sebi za kakšno norčijo.
Pod Domom zavijeva levo v smeri Javorniškega sedla. Pot je pokrita s snegom ravno toliko, da ni blata. A z vsakim korakom višje je snega več in temperature nad 0 stopinj mehčajo snežno odejo. Sem in tja se malo vdre, a nama ni hudega.
Po 40 minutah hoje v breg prisopihava na Sedlo in urediva najnujnejše za preživetje v teh razmerah - skodelica čaja, piškoti, gamaše, krplje.
Še sreča, da moji sestri možgani zjutraj odlično delujejo in se je spomnila na krplje. Brez njih bi se namučili precej bolj. Te velike "tace" sva imeli na zadnje na nogah pred mnogo leti, zato danes potrebujeva nekaj minut, da se z njimi spet naučiva hoditi.
Slabe pol ure od Sedla je Planina Javornik. Ahhhhhhhhhhh....koče, kot iz pravljice, sonce, ki nežno tali sneg, vrh Ženiklovca, ki je daleč in visoko naprej. Čas za počitek ;)
Še preden naju prime, da bi šli kar nazaj, jo mahneva na vrh.
Že po nekaj metrih me mišice v mečih začnejo opozarjati nase. Pečejo. Zategujejo. Bo že minilo! Večkrat se ustavim in čas izkoristim za lepo fotko.
Sestra ne ve, kaj je to napor in kaj je to težko. Vrh doseže precej pred menoj in že počiva na riti, ko končno vso lepoto razgledov okrog in okrog užijem tudi jaz. Vau....neverjetno! Od tu vidiva povsod - do Julijcev, Karavank, Kamniških Alp. V nižine in na visoke vrhe. Za češnjico pa še nič ne piha in tudi mraz ni. Pravzaprav je zelo, zelo toplo. Vroče, v bistvu!
Nikamor se nama ne mudi, razkomotiva se tako kot bi prišli na kakšno osamelo plažo. V mojem nahrbtniku se najde mnogo stvari - danes celo Coca-Cola in Milka. Bolje ne more biti, kajne?
Pojma nimam kako dolgo sva sedeli na vrhu in preprosto uživali. Nič naju ni mikalo iti nazaj. A bolje prej kot kasneje... če ne želiva hoditi po plundri, bo treba dvigniti ta zadnje.
Pospraviva robo nazaj v nahrbtnika. Jaz se v dolino odpravim s krpljami, sestra kar brez. Po nekaj korakih ujame ritem in napreduje hitreje od mene. Po novem ji gre tudi dol bolje kot meni ;) Medtem ko čaka, mirno meditira...
S Planine Javornik se vrneva po isti poti. Klepetava in se veseliva senčnih odsekov - neverjetno, a na soncu je RES vroče.
Pri Domu si privoščiva kavo, posušiva krplje, ki spet romajo na nahrbtnika, in se vrneva k avtu.
Prehodili sva dobrih 13 km in premagali slabih 900 m višincev. Za pot sva potrebovali nekaj manj kot 4 ure, termovko čaja, piškote in 2 Coca-Coli. Milko sva prinesli nazaj domov....saj vem, neverjetno! Ampak tak je bil ves dan... do naslednjič;)
Tokrat destinacijo določi moja sestra, uro odhoda od doma prestaviva na pol deveto, kar pomeni, da lahko pred tem skočim še na domači hrib. Z ogretimi mišicami sedem v avto in pol ure zatem sva na izhodišču - 40 minut hoje pod Domom pod Storžičem.
Za na Storžič imava premalo opreme, premalo kondicije in verjetno tudi premalo "jajc". Vsekakor pa dovolj otroka v sebi za kakšno norčijo.
Pod Domom zavijeva levo v smeri Javorniškega sedla. Pot je pokrita s snegom ravno toliko, da ni blata. A z vsakim korakom višje je snega več in temperature nad 0 stopinj mehčajo snežno odejo. Sem in tja se malo vdre, a nama ni hudega.
Po 40 minutah hoje v breg prisopihava na Sedlo in urediva najnujnejše za preživetje v teh razmerah - skodelica čaja, piškoti, gamaše, krplje.
Še sreča, da moji sestri možgani zjutraj odlično delujejo in se je spomnila na krplje. Brez njih bi se namučili precej bolj. Te velike "tace" sva imeli na zadnje na nogah pred mnogo leti, zato danes potrebujeva nekaj minut, da se z njimi spet naučiva hoditi.
Slabe pol ure od Sedla je Planina Javornik. Ahhhhhhhhhhh....koče, kot iz pravljice, sonce, ki nežno tali sneg, vrh Ženiklovca, ki je daleč in visoko naprej. Čas za počitek ;)
Še preden naju prime, da bi šli kar nazaj, jo mahneva na vrh.
Že po nekaj metrih me mišice v mečih začnejo opozarjati nase. Pečejo. Zategujejo. Bo že minilo! Večkrat se ustavim in čas izkoristim za lepo fotko.
Nikamor se nama ne mudi, razkomotiva se tako kot bi prišli na kakšno osamelo plažo. V mojem nahrbtniku se najde mnogo stvari - danes celo Coca-Cola in Milka. Bolje ne more biti, kajne?
Pojma nimam kako dolgo sva sedeli na vrhu in preprosto uživali. Nič naju ni mikalo iti nazaj. A bolje prej kot kasneje... če ne želiva hoditi po plundri, bo treba dvigniti ta zadnje.
Pospraviva robo nazaj v nahrbtnika. Jaz se v dolino odpravim s krpljami, sestra kar brez. Po nekaj korakih ujame ritem in napreduje hitreje od mene. Po novem ji gre tudi dol bolje kot meni ;) Medtem ko čaka, mirno meditira...
Pri Domu si privoščiva kavo, posušiva krplje, ki spet romajo na nahrbtnika, in se vrneva k avtu.
Prehodili sva dobrih 13 km in premagali slabih 900 m višincev. Za pot sva potrebovali nekaj manj kot 4 ure, termovko čaja, piškote in 2 Coca-Coli. Milko sva prinesli nazaj domov....saj vem, neverjetno! Ampak tak je bil ves dan... do naslednjič;)
Komentarji
Objavite komentar