4. zimski: Cjanovca (1.820 m.n.v.)

Po feštah, virozah in slabem vremenu, je bila današnja sobota dana od....no, saj vseeno koga;) Z možem sva se odpravila proti Cjanovci, gori nad Hudičevim borštom, ki se dviga nad Preddvorom. Izhodišče: Potoče. Zakaj? Ker na poti od doma do izhodišča nagruntava, da bi turo lahko malo popestrila, nadgradila ali na kratko: podaljšala.

Iz Potoč se najprej vzpneva na Sv. Jakoba. Pot je odlično markirana, table in oznake vsepovsod.

Zložno in počasi se vzpenjava, zrak se segreva in sonce že kuka izza oblakov. Diši po pomladi, bi rekla moja soseda ;)

Od tod nadaljujeva proti Potoški gori. Tam sem enkrat že bila in ko mož ugotavlja, da je pot skoraj ravna, ga zadane - vsa strmina je skoncentrirana v zadnjih nekaj metrih do vrha.

Na levi strani se odpira lep pogled na najin cilj - Cjanovca. Ampak do tja je še kar nekaj korakov.
Počasi doseževa snežno mejo, korak postane malo bolj majav in zdrsljiv. Na Potoški gori ni drugega kot vpisna knjiga in klopca. In sneg...juhej!

Nadaljujeva proti Javorjevemu vrhu, kjer naju poleg vpisne knjige na drevesu razveseli razgled na bele vršace.

Pot naju zdaj po grebenu vodi nekoliko dol. Snega je dovolj, da se sem in tja malo vdre. Čas za gamaše.
Markacije na poti so še vedno vrhunske. Table, belo-rdeči krogci, puščice. Hoja je en sam užitek...možgane na off in eno nogo pred drugo. Čas za sanjarjenje mine, ko se pot začne dvigovati. Več korakov ko narediva, manj je markacij, več snega in več vdiranja - do kolen, do riti. Zdaj gamaše obuje tudi mož ;)

Medtem ko čakam, vnesem malo energije v telo, za popotnico...slutim, da jo bom hudo potrebovala. Kmalu ne vidiva nobene markacije več, vdira se nama hudo pogosto. Tako zelo, da ne mora 1x mož celo izkopati iz snega, ker se je noga zagozdila. Hodiva med ruševjem. No, ne vidiva...bolj plaziva po vseh štirih in čutiva. Vse skupaj se zdi čudno...za vsak slučaj preveriva na zemljevidu - sva skoraj na pravi poti...le pogumno naprej!

Moj bog, koliko energije porabiva, da se zvlečeva ven iz snega in vej...dva koraka normalno, potem ugrez do riti, potem med veje...k sreči moje palice nosi mož, da se lahko oprijemam ruševja in se vlečem naprej. Mož mi nekaj razlaga, ne slišim, ker komaj lovim sapo. In še kar govori. Ne slišim! In še kar govori....pogledam še enkrat in dojamem, da ne govori meni, ampak se pogovarja z nekom tretjim. Hura, na vrhu sva!!!!

Cjanovca v vsem svojem sijaju. Res sva se cjazila do tu, ampak je bilo vredno. Storžič v daljavi, sneg okrog in okrog...lepo je. Možakarja, ki sta ravno prispela na vrh iz smeri Hudičev boršt, imata isto namero za sestop kot midva. Hehe....trije fantje pred menoj, nič več se mi ne bo vdiralo;) Piha veter, zato nadaljujemo proti Srednjemu vrhu - po grebenu, skoraj po ravnem, v koloni.... z lahkoto.

Kakor hitro smo prišli gor, gremo tudi dol, ker je mrzloooo. Sneg je lepo pomrznjen, kljub temu je potrebno sestopati počasi, ker te sicer ledena ploskev udari v golen, ko se ti vdre....verjemite, sem izkusila.
Nekaj metrov nižje, je mikro klima povsem drugačna. Nič ne piha, sneg je fin, suh ali pa malo južen. Še vedno pazimo na svoj korak in se spuščamo proti Dolgi njivi - njenemu zgornjemu delu.

Ko pridemo dol, se spet vzpnemo gor, proti Malemu Grintovcu. Na sedelcu, nekaj metrov pod vrhom, se odločimo, da do gor vseeno ne gremo... Še ene izkušnje vgrezanja in plazenja po vseh štirih si pač ne želimo.

Spustimo se dol, proti Kališču. Spet se nam pod nogami valja ruševje - ni konca ;) Še dobro, da gremo dol in se lahko dričamo po riti.

Do Kališča je še lep kos poti, celo malo navkreber. Ko pogledam nazaj, od kje smo prišli, kar ne morem verjeti.

Prisopihamo do koče, pivo in Coca-Cola povrneta izgubljeno energijo, sonce da dodatnega zagona in ko vstanem, da greva v dolino, je jasno, da sva naredila kar nekaj višincev, kilometrov. Kolena kot da niso moja, zdi se mi, da hodim kot pijanec.

Do avtomobila je dobrih 1.000 višincev spusta. Tretjino poti je še sneg...tu se bolj dričava kot hodiva, kar je super za najine noge. Potem en kos poledenele poti...grrrrr...potem pa le še klasična gozdna pot, polna korenin in blata. Oprostite, slik s tega dela poti ni - kakšen je gozd tako ali tako vsi vemo, kajne?!

Za dodatek, bonus, nagrado imava do avta še slabe 3 kilometre peš od točke, kjer se neha gozdna pot (in imajo vsi normalni ljudje parkirane avtomobile) in se začne asfalt. No ja, saj gre...na poti občudujeva jadralne padalce, jezero Črnava in pri avtu sva tik tak ;)) Saj veste, čas je relativen.

Vrhunski dan je za nama, prijetno utrujena a s kopico novih vtisov, izkušenj komaj čakava naslednji izziv ;)

Najina tura s časi in višinami:
Sv. Jakob (961 m.n.v.) - 45 minut
Potoška gora (1.283 m.n.v.) - 35 minut
Javorjev vrh (1.434 m.n.v.) - 30 minut
Cjanovca (1.830 m.n.v.) - 2 uri
Srednji vrh (1.853 m.n.v.) - 10 minut
Mali Grintovec (1.813 m.n.v.) - 1 ura
Kališče (1.543 m.n.v.) - 40 minut
Potoče (520 m.n.v.) - 1 ura 40 minut

Skupaj: 1.635 višincev, 19,5 kilometrov.