Zakaj bi spal, če greš lahko na Triglav?

Triglav, simbol slovenstva, ki s pločevinastim Aljaževim stolpom bdi nad našo zemljo od avgusta 1895, je vrh, ki ga slej ko prej obišče vsak Slovenec, po duši gornik, hribolazec, planinec, pohodnik.

Trenutno, za kratek čas, naša najvišja gora po 123ih letih zre v dalj brez stolpiča, ki so ga (kot že veste iz novic in objav mnogih drugih) poslali na celovit remont, da bo lahko kljuboval vsem razmeram še nadaljnjih mnogo (vsaj 100) let.

Za pohodnike, ki smo Triglav že obiskali in ga raje občudujemo z drugih vrhov z manj gneče, je zdaj, ko je gol, brez stolpa, zanimiv in vabljiv, saj se v času naših življenj zagotovo ne bo več ponovil. In mi nismo nobena izjema ;)

Prejšnji konec tedna se zato s prijatelji na hitro odločimo, da skočimo gor. Eden izmed njih predlaga, da gremo ponoči - ponoči ni gužve! Takoj smo za. Kljub začetnemu velikemu navdušenju, večina v naslednjih dneh udeležbo odpove (ni dopusta, ni zdravja, ni kondicije, ni ...), trije pa se v četrtek pozno zvečer le vsedemo v avto in odpeljemo na Gorenjsko. Nekaj minut pred polnočjo se s sodelavko Sabino in možem podamo na 6 urno pot iz Pokljuke proti Triglavu - ena izmed najlažjih smeri.

Po prvi uri hoje v pogovornem tempu prispemo do Studorskega prevala, ki ga, zaradi mrzlih zračnih vetrov, zapustimo po kratki čik pavzi. Pot se od prevala spusti za nekaj metrov, potem pa nadaljujemo skorajda po ravnem do Vodnikovega doma. Ob visoki steni nekoliko pospešimo korak, ko nas znak nežno opozori, da nam lahko kaj prileti na glavo.

Pri domu smo zelo hitro - ura je malo čez dve zjutraj. Vse je tiho in mirno. Ljudje spijo?! Še ena čik pavza, potem pa se končno podamo v breg proti koči na Planiki. Zrak postaja hladnejši in bolj vlažen. Vsi trije oprezamo za markacijami in zložno napredujemo navzgor. Nekaj odsekov je zelo prepadnih, a se tega zaradi teme skoraj ne zavedamo.

Ob štirih prispemo na Planiko. Časa imamo ogromno - na vrhu Triglava bi bili radi ob sončnem vzhodu, zato ga izkoristimo za počitek, malico in WC. Ena izmed pohodnic, ki spi v koči, je tudi morala na WC - hitro opravi in se vrne v toplo posteljo za še eno kitico. Tudi pred nami je naslednja kitica - ura in pol do vrha...premagati moramo zadnjih 463 metrov višincev.

Zadnji del poti je meni najljubši. Klini, jeklenice, strm teren po katerem si prav z vsakim korakom pomembno bližje vrhu. Pogledujemo proti Planiki - vse mirno. Na grebenu Malega Triglava pogledujemo proti Kredarici - vse mirno. Edini na poti, prvi na vrhu? Juhej!!
In potem levo pred seboj opazimo lučke. Še nekdo prihaja, a zdi se da ima do vrha več kot mi. Kasneje se je izkazalo, da sta pohodnika premišljevala isto kot mi - le da sta doumela, da bomo mi pred njima. Kljub temu sta naše lučke ovekovečila s fotografijo in nam jo nesebično posredovala - hvala!

Če se sprašujete zakaj vidite samo dve lučki - midva z možem (prvi in zadnja) firbcava naokrog, Sabina pa pazi na svoj korak in skoncentrirana zre samo predse;)

Malo čez šesto smo na vrhu, dani se in jutranja zarja obljublja čudovit vzhod.

Ker na vrhu ni stolpa, se pravzaprav sploh ne zdi, da smo na Triglavu. Nekako ni prav, ni isto. Mala pločevinka, približna pomanjšana kopija pravega stolpa, je edina, ki izdaja, kaj bi na tej ploščadi moralo stati.
Mraz reže do kosti, naše navlečemo vse, kar imamo in preprosto uživamo trenutek - miru, tišine, lepote jutra in sonca, ki si utira pot čez obzorje. Potem prideta pohodnika, ki smo ju opazili na poti.

Po stari navadi se spodobi in je pravično pohodnika, ki je prvič stopil na Triglav, krstiti - ga z vrvjo užgati po riti. Kdo je ta srečnik - Sabina! Ker vrvi nismo imeli, na Sabinino ta zadnjo dvakrat prileti moja dlan. Tako, da se sliši. In čuti;) In potem pride še en pohodnik. Ki ima v nahrbtniku kratko vrv. Red je red in Sabina dobi pravi krst - le da se ta ni slišal. Niti čutil;)

Od mraza se nam je zanohtalo. Čas je, da gremo dol. Proti Kredarici. Pogled se ustavi na poti, po kateri se vzpenja zavidljivo število novih pohodnikov. Res smo imeli srečo. Srečevanje je namreč zoprno, saj je prostora za hojo le za enega. Kar pomeni, da je potrebno najti primeren prostor (varen) in spustiti ljudi mimo. Po pravilu čaka tisti, ki gre dol. In medtem ko čakamo, da gredo nadebudni hribolazci mimo (večina tujci), še malo poslikamo....

Kljub prometnim zamaškom, smo na Kredarici prej kot v eni uri. Sonce sije in je prijetno toplo... zajtrk, počitek, užitek.

Ko se navlečejo meglice, moramo dvigniti riti in se vrniti v dolino. Ura še ni niti deset.
Spustimo se proti Vodnikovem domu. Dobršen del poti zaradi megle ne vidimo nikamor drugam, kot pred svoje noge...vsaj to - teren je strm in zdrsljiv, korak mora biti varen in zanesljiv. Pri Vodniku smo hitro, prav nič ni videti, da nismo spali in smo ze cel dan na nogah.

Od Vodnika do Studorja se pot po večini malenkostno dviguje, kar je pravi balzam za kolena. Od Studorja do Rudnega polja na Pokljuki, kjer smo parkirali avto, je še zadnja ura poti. Ta se vleče kot žvečilni gumi in je noče in noče biti konec. Za vsakim ovinkom se teren nekoliko dvigne in sploh ni videti, da bomo prišli dol. Tudi spomnimo se ne, da bi po takem hodili ponoči. Smo spali?

Po cca 25 km, 2.000 metrih višincev in malo manj kot 10ih urah (neto) hoje, smo naokoli. Zadovoljni s podvigom, veseli, da nas kljub napovedanim ploham in nevihtam ni zmočila niti ena kaplja dežja in prijetno zaspani, se vrnemo domov.

Bil je super dan, slika pove več kot tisoč besed....neprecenljivo.