Pokljuški dvatisočaki
Če ne gre po planu A, gre po planu B. Načrtovani dvodnevni hribovski izlet po južnem robu Julijskih Alp je zaradi slabe vremenske napovedi padel v vodo. Ostala nama je samo še nedelja, vremensko zadovoljiva.
Ne tako zelo zgodaj zjutraj (beri: konkretno čez 5. uro) spakirava nahrbtnike, se vsedeva v avto in via Pokljuka. Zunaj je oblačno in hladno. Rahlo omamljena od ovinkov stojim na parkirišču pred park-avtomatom in ne znam plačati parkirnine. Po mnogih neuspešnih poizkusih mi končno le uspe zbasati v stroj 5€, ki v zameno izpljune parkirni listek. Formalnosti urejene, lahko gremo ;)
Usmeriva se proti smučišču, najin prvi cilj je Viševnik. Pohodnikov je veliko, tudi dve večji skupini z otroci, kar se nama zdi super in so videti zelo zanimivi, a vseeno pospešiva korak - gneča ni za naju.
Tik tak prispeva na vrh (2.050 m.n.v.). Ta je poln pohodnikov, ki imajo opraviti predvsem s slikanjem in deljenjem gorniških izkušenj.
Tudi to ni za naju, zato se spustiva do Srenjskega prevala in od tam proti Malemu Draškemu vrhu.
Pot ni markirana, je pa še kar uhojena in ob zmerni koncentraciji ni večjih težav z dostopom. Na tem delu pohodnikov skorajda ni, zato se zdi, da je vrh prišel prehitro (2.132 m.n.v.).
Kljub oblačnemu vremenu so razgledi fenomenalni. Najin naslednji cilj je Veliki Draški vrh (VDV). Moja, rahlo avanturistična, naravnanost predlaga, da nadaljujeva kar po grebenu in sestopiva nekje bližje VDV. Kreneva. Poti ni, prepadov pa kolikor hočeš. Možu takšen avanturizem ne diši in preden se sinhronizirava pade nekaj krepkih. Seveda se obrneva in sestopiva po isti poti kot sva prišla gor tudi nazaj dol do Srenjskega prevala in od tam proti VDV.
Ob vznožju gore pogledam nazaj in priznam, da je imel mož prav - sestop po mojem predlogu verjetno ne bi bil uspešen.
Zdaj se končno pokaže sonce, pot na VDV (tudi ne-markirana) je prijetna in ne-obljudena. Večkrat je potrebno stopiti na visoke skale, kar po moževo pomeni le eno - pa sva en meter bližje vrhu;)
Kljub temu, da je bila pot "prazna", je pohodnikov na vrhu (2.243 m.n.v.) precej. Precej pa je tudi lepih razgledov, le Triglav se je ovil v oblačno tančico.
Tu pomalicava, potem pa se spustiva do Studorskega prevala. Igrava se z mislijo, da potegneva turo še do Tosca, a ker je ura že pozna, doma naju težko čaka hči (če verjamete v smrkce?!) in je jutri nov delovni dan, se odločiva zaključiti turo z Ablanco - kratek vzpon na četrti dvatisočak. Pot iz VDV je rahlo kaskaderska, saj preči gosto ruševje, ki se zažira v pohodnikovo telo in preprečuje prost pogled na pot. A tudi to je čar gora, kajne?
S Studorskega prevala prideš na Ablanco kot bi mignil, je pa res, da je ta vzpon najbolj krušljiv in zato tudi najbolj "siten". Predvsem za dol.
Vrneva se nazaj na Studorski preval, od tam pa le še proti Rodnemu polju. Ta del poti ni zahteven, pa tudi kaj posebnega zanimiv ni. Monotonost razbije le nekaj kratkih odsekov "v breg", ko mi v mislih odzvanjajo besede nekega fantka: "Kako je to mogoče, da gremo dol, pa moramo hoditi gor?" Tudi jaz se sprašujem;)
Na poti sva:
- bila dobrih 7 ur,
- pokurila več kot 2.000 kcal (mož 3.000),
- prehodila slabih 14 km in 1.350 višincev,
- izgubila nekaj živcev in dobila polno novih, lepih vtisov.
Ne tako zelo zgodaj zjutraj (beri: konkretno čez 5. uro) spakirava nahrbtnike, se vsedeva v avto in via Pokljuka. Zunaj je oblačno in hladno. Rahlo omamljena od ovinkov stojim na parkirišču pred park-avtomatom in ne znam plačati parkirnine. Po mnogih neuspešnih poizkusih mi končno le uspe zbasati v stroj 5€, ki v zameno izpljune parkirni listek. Formalnosti urejene, lahko gremo ;)
Usmeriva se proti smučišču, najin prvi cilj je Viševnik. Pohodnikov je veliko, tudi dve večji skupini z otroci, kar se nama zdi super in so videti zelo zanimivi, a vseeno pospešiva korak - gneča ni za naju.
Tik tak prispeva na vrh (2.050 m.n.v.). Ta je poln pohodnikov, ki imajo opraviti predvsem s slikanjem in deljenjem gorniških izkušenj.
Tudi to ni za naju, zato se spustiva do Srenjskega prevala in od tam proti Malemu Draškemu vrhu.
Pot ni markirana, je pa še kar uhojena in ob zmerni koncentraciji ni večjih težav z dostopom. Na tem delu pohodnikov skorajda ni, zato se zdi, da je vrh prišel prehitro (2.132 m.n.v.).
Kljub oblačnemu vremenu so razgledi fenomenalni. Najin naslednji cilj je Veliki Draški vrh (VDV). Moja, rahlo avanturistična, naravnanost predlaga, da nadaljujeva kar po grebenu in sestopiva nekje bližje VDV. Kreneva. Poti ni, prepadov pa kolikor hočeš. Možu takšen avanturizem ne diši in preden se sinhronizirava pade nekaj krepkih. Seveda se obrneva in sestopiva po isti poti kot sva prišla gor tudi nazaj dol do Srenjskega prevala in od tam proti VDV.
Ob vznožju gore pogledam nazaj in priznam, da je imel mož prav - sestop po mojem predlogu verjetno ne bi bil uspešen.
Zdaj se končno pokaže sonce, pot na VDV (tudi ne-markirana) je prijetna in ne-obljudena. Večkrat je potrebno stopiti na visoke skale, kar po moževo pomeni le eno - pa sva en meter bližje vrhu;)
Kljub temu, da je bila pot "prazna", je pohodnikov na vrhu (2.243 m.n.v.) precej. Precej pa je tudi lepih razgledov, le Triglav se je ovil v oblačno tančico.
Tu pomalicava, potem pa se spustiva do Studorskega prevala. Igrava se z mislijo, da potegneva turo še do Tosca, a ker je ura že pozna, doma naju težko čaka hči (če verjamete v smrkce?!) in je jutri nov delovni dan, se odločiva zaključiti turo z Ablanco - kratek vzpon na četrti dvatisočak. Pot iz VDV je rahlo kaskaderska, saj preči gosto ruševje, ki se zažira v pohodnikovo telo in preprečuje prost pogled na pot. A tudi to je čar gora, kajne?
S Studorskega prevala prideš na Ablanco kot bi mignil, je pa res, da je ta vzpon najbolj krušljiv in zato tudi najbolj "siten". Predvsem za dol.
Vrneva se nazaj na Studorski preval, od tam pa le še proti Rodnemu polju. Ta del poti ni zahteven, pa tudi kaj posebnega zanimiv ni. Monotonost razbije le nekaj kratkih odsekov "v breg", ko mi v mislih odzvanjajo besede nekega fantka: "Kako je to mogoče, da gremo dol, pa moramo hoditi gor?" Tudi jaz se sprašujem;)
Na poti sva:
- bila dobrih 7 ur,
- pokurila več kot 2.000 kcal (mož 3.000),
- prehodila slabih 14 km in 1.350 višincev,
- izgubila nekaj živcev in dobila polno novih, lepih vtisov.
Komentarji
Objavite komentar