Slovenska planinska pot: 3. dan
Grmenje, veter, naliv, toča... Vse to je sledilo včerajšnjemu čarobnemu, ležernemu popoldnevu.
Ko smo pojedli kosilo, se prijavili v Koči na Pesku za nočitev in nič hudega sluteč uživali radodarne sončne žarke, smo vložili tisto malo napora, ki je sicer bolj ali manj samoumevno, v tuširanje in pripravo nahrbtnika za naslednji dan. Medtem se je zunaj ulilo kot iz škafa...sam bog nas je rešil, da nismo nadaljevali poti! Bili bi premočeni do kosti!!!
Po obilnem kosilu v naših želodčkih ni bilo prostora za sladico (saj vem, neverjetno!). Iz kuhinje je slastno dišalo, ura je bila še zgodnja... Strumno se spustimo po stopnicah navzdol, sedemo v jedilnico in med igranjem remija naročimo in pojemo palačinke - ajdove z brusnicami in navadne s čokolado 😉
Zunaj še vedno močno naliva dež. Sprašujemo se kakšna bo jutri pot - bomo plavali ali hodili? Naj neha deževati in bomo že...
Noči noče in noče biti konec. Ne vem ali je kriva postelja ali stalno poln mehur, a premetavam se z boka na bok, štejem ovčice in se ob 6ih končno vdam ter vstanem. Tudi Robi in Ula. Po jutranji rutini se odpravimo v sončno, a nekoliko hladno jutro.
Pogled na smučišče nad Mašinžago razkriva, da se je zima ravnokar poslovila, naš korak pa je spočit in lahkoten. Samo Ula je bolj tiha...
Skok čez brv, v drn in strm, sneg, voda na tleh in v supergah. Ves čas se nekaj dogaja okrog nas, a Ula postaja sumljivo naveličana, njen korak je bolj počasen, odgovori kratki in odrezavi. Pustiva jo pri miru, v tišini, a vendar budno spremljava njen majavi korak.
Po dobri uri prispemo do razglednega stolpa na Lovrenških jezerih. Počutje je za spoznanje boljše, pokrajina fantastična. Po lepi leseni poti zaokrožimo okrog jezer in nadaljujemo pot proti Ribniški koči (čez 2 uri bomo tam, če gre verjeti markaciji).
Adrenalin se zdaj šele začenja. Pot je razmočena, na določenih mestih zelo slabo označena. Precej časa hodimo v hrib, tudi tu je vse namočeno... Pa dobro, saj smo v hribih in ne na barju!!! Sopihamo, potem pa se pot odpre na ogromno jaso, obdano z veličastnimi gozdovi.
Zajamemo zrak s polnimi pljuči in na ravnini spočijemo noge. A ne za dolgo. Spet je treba v klanec. Po snegu. Po mokrem. A ko končno dosežemo Ribniški vrh, v daljavi zagledam tudi kočo. Juhej!
Pohodniška morala je na dnu, zato pokličem sestro, ki se že sonči na dogovorjeni "pick up" točki (Grmovškov dom), ali obstaja možnost, da pride z avtom po nas kar sem. Mislim, da ne, brezbrižno odvrne, jaz pa jo prosim naj vseeno preveri na Googlu.... Ni variante! Potrebovala bi več časa, kot pa traja peš pot do nje, zato le strumno in veselo naprej...tako ali tako je bolj ali manj po ravnem, še doda.
No, k temu ne oporeka niti Ula, zato preobujemo premočene nogavice, zaužijemo malo jedače in pijače in... Nadaljujemo! Samo še uro in pol...
Kriza je minila, zdaj je pripravljena na šale tudi ta mala, zato je pot en sam užitek. To, da imava z Robijem popolnoma premočene čevlje po 10ih minutah hoje in da hoje po ravnem praktično sploh ni (je samo gor ali dol, kar po sestrinem v povprečju pomeni "po ravnem"), Ulo navda z energijo in kot bi mignil smo pri stolpu pod Kopami.
Pred seboj vidimo nekaj koč in ugibamo, katera bi lahko bila prava. Tista na sredi hriba! Ne, tista zgoraj! A spet v Klanc?!!
K sreči smo se motili vsi... naš cilj je v dolini, na levi strani, takoj za ovinkom. Preprosto nebeško 😊
Ponosni, da smo tu, uberemo pot na teraso. Naši pogledi iščejo Manco....tukaj je, zatopljena v svoj (digitalni) svet...
Veseli, da se vidimo, izmenjamo vtise in izkušnje, srknemo Coca-Colo, pivo ali vodo z okusom breskve, poštempljamo planinske knjižice, se spakiramo v avto in krenemo v dolino.
Ker je imela Manca za zajtrk le Coca-Colo in grozdje in ker smo mi trije vso vneseno hrano porabili za naporno hojo, prosim sodelavko za namig v kateri pizzeriji v Velenju bi lahko dobro jedli? Takoj odgovori, da je to Velun v Šaleku. Ne oklevajo, napotimo se direkt tja. In na naše veliko veselje ima sodelavka enak okus kot mi - pizze so bile odlične, pojedli smo vse - s kruhom pomazano 😉
Danes smo v skupnem prehodili med 16 in 20 km in se dvignili za cca 500 m višincev.
Zdaj smo prijetno utrujeni. In ponosni. Na Ulo. Na družino. Rada vas imam!
Ko smo pojedli kosilo, se prijavili v Koči na Pesku za nočitev in nič hudega sluteč uživali radodarne sončne žarke, smo vložili tisto malo napora, ki je sicer bolj ali manj samoumevno, v tuširanje in pripravo nahrbtnika za naslednji dan. Medtem se je zunaj ulilo kot iz škafa...sam bog nas je rešil, da nismo nadaljevali poti! Bili bi premočeni do kosti!!!
Po obilnem kosilu v naših želodčkih ni bilo prostora za sladico (saj vem, neverjetno!). Iz kuhinje je slastno dišalo, ura je bila še zgodnja... Strumno se spustimo po stopnicah navzdol, sedemo v jedilnico in med igranjem remija naročimo in pojemo palačinke - ajdove z brusnicami in navadne s čokolado 😉
Zunaj še vedno močno naliva dež. Sprašujemo se kakšna bo jutri pot - bomo plavali ali hodili? Naj neha deževati in bomo že...
Noči noče in noče biti konec. Ne vem ali je kriva postelja ali stalno poln mehur, a premetavam se z boka na bok, štejem ovčice in se ob 6ih končno vdam ter vstanem. Tudi Robi in Ula. Po jutranji rutini se odpravimo v sončno, a nekoliko hladno jutro.
Pogled na smučišče nad Mašinžago razkriva, da se je zima ravnokar poslovila, naš korak pa je spočit in lahkoten. Samo Ula je bolj tiha...
Skok čez brv, v drn in strm, sneg, voda na tleh in v supergah. Ves čas se nekaj dogaja okrog nas, a Ula postaja sumljivo naveličana, njen korak je bolj počasen, odgovori kratki in odrezavi. Pustiva jo pri miru, v tišini, a vendar budno spremljava njen majavi korak.
Po dobri uri prispemo do razglednega stolpa na Lovrenških jezerih. Počutje je za spoznanje boljše, pokrajina fantastična. Po lepi leseni poti zaokrožimo okrog jezer in nadaljujemo pot proti Ribniški koči (čez 2 uri bomo tam, če gre verjeti markaciji).
Adrenalin se zdaj šele začenja. Pot je razmočena, na določenih mestih zelo slabo označena. Precej časa hodimo v hrib, tudi tu je vse namočeno... Pa dobro, saj smo v hribih in ne na barju!!! Sopihamo, potem pa se pot odpre na ogromno jaso, obdano z veličastnimi gozdovi.
Zajamemo zrak s polnimi pljuči in na ravnini spočijemo noge. A ne za dolgo. Spet je treba v klanec. Po snegu. Po mokrem. A ko končno dosežemo Ribniški vrh, v daljavi zagledam tudi kočo. Juhej!
Pohodniška morala je na dnu, zato pokličem sestro, ki se že sonči na dogovorjeni "pick up" točki (Grmovškov dom), ali obstaja možnost, da pride z avtom po nas kar sem. Mislim, da ne, brezbrižno odvrne, jaz pa jo prosim naj vseeno preveri na Googlu.... Ni variante! Potrebovala bi več časa, kot pa traja peš pot do nje, zato le strumno in veselo naprej...tako ali tako je bolj ali manj po ravnem, še doda.
No, k temu ne oporeka niti Ula, zato preobujemo premočene nogavice, zaužijemo malo jedače in pijače in... Nadaljujemo! Samo še uro in pol...
Kriza je minila, zdaj je pripravljena na šale tudi ta mala, zato je pot en sam užitek. To, da imava z Robijem popolnoma premočene čevlje po 10ih minutah hoje in da hoje po ravnem praktično sploh ni (je samo gor ali dol, kar po sestrinem v povprečju pomeni "po ravnem"), Ulo navda z energijo in kot bi mignil smo pri stolpu pod Kopami.
Pred seboj vidimo nekaj koč in ugibamo, katera bi lahko bila prava. Tista na sredi hriba! Ne, tista zgoraj! A spet v Klanc?!!
K sreči smo se motili vsi... naš cilj je v dolini, na levi strani, takoj za ovinkom. Preprosto nebeško 😊
Ponosni, da smo tu, uberemo pot na teraso. Naši pogledi iščejo Manco....tukaj je, zatopljena v svoj (digitalni) svet...
Veseli, da se vidimo, izmenjamo vtise in izkušnje, srknemo Coca-Colo, pivo ali vodo z okusom breskve, poštempljamo planinske knjižice, se spakiramo v avto in krenemo v dolino.
Ker je imela Manca za zajtrk le Coca-Colo in grozdje in ker smo mi trije vso vneseno hrano porabili za naporno hojo, prosim sodelavko za namig v kateri pizzeriji v Velenju bi lahko dobro jedli? Takoj odgovori, da je to Velun v Šaleku. Ne oklevajo, napotimo se direkt tja. In na naše veliko veselje ima sodelavka enak okus kot mi - pizze so bile odlične, pojedli smo vse - s kruhom pomazano 😉
Danes smo v skupnem prehodili med 16 in 20 km in se dvignili za cca 500 m višincev.
Zdaj smo prijetno utrujeni. In ponosni. Na Ulo. Na družino. Rada vas imam!
Bravo uspelo vam je. Lep podvig ni kaj :)
OdgovoriIzbriši