Slovenska planinska pot: 2. dan

Spali smo dolgo (10 ur). Prebudilo nas je sončno jutro, nebo brez oblačka. Noge so ok, energija je pozitivna, sendviči od prejšnjega dne še vedno okusni... Nič nam ne manjka in lahko nadaljujemo s pohodnim korakom v nov dan.

Do naslednje koče, ki ni odprta, bomo po markacijah potrebovali 3 h in pol. Opis poti obljublja lahkotno hojo z minimalno višinsko razliko. Polni optimizma se podamo v gozd, pot pa se sumljivo spušča precej navzdol. Ula hitro ugotovi, da to lahko pomeni le eno - slej ko prej bo treba v hrib. No ja, spopadli se bomo tudi s tem. Če smo včeraj predihali smučišče, bomo tudi danes vse tisto, kar nam ponudi pot.

Kar so drugi začeli, Ula dokonča. Vztrajno nalaga kamenčke v stolpiče. Tudi ko se podere, zloži ponovno in občuduje svoj izdelek. Znova. In spet. Čez čas postane pot nekoliko bolj zahtevna, zdi se da hodimo po močvirju in ne po gozdu. Veliko je še snega, ki se tali in moči tla. 

Meditativno hojo prekineta le ne-obstoj markacije in zvok motorne žage nekje v bližini. Smerne table obljubljajo vmesni postanek pri slapu Šumik, za katerega ugotovimo, da se nahaja še pol ure izven transverzale, zato le prečkamo potok po sumljivo majavi brvi in nadaljujemo v smeri Koča na Klopnem vrhu. 

Tu se začne čuden smisel za humor tistih, ki so postavljali markacije in čase do naslednjih točk. Gledamo vse bolj pisano in si mislimo, da smo ga resnično nasrkali, če zapisano drži. Hodimo, zdaj že precej v tišini, ko nas razveseli tabla - 5 min do koče. Ko jo zagledamo, se veselimo kot majhni otroci, potem pa se spomnimo, da je zaprta. No, čokolado iz nahrbtnika in svež zrak za naša stopalca si bomo kljub temu lahko privoščili. A še preden se usedemo, nas pozdravi lastnica, ki nam nesebično ponudi kavo. Mhmmmmm😊

Ker koča ne obratuje (zahvaljujoč predpisom in uredbam), je do štempiljk še nekaj korakov - škatlo so postavili na vrh hriba. Gremo. Čeprav nam tu na sončku nič ne manjka 😉

Do Klopnega vrha 10 min, do naslednje koče 2 uri. Zdaj preigravamo možnosti končnega cilja za danes. Bo to naslednja v vrsti, Koča na Pesku? Ali pa potegnemo do Lovrenških jezer in od tam do Ribniške koče? Razlika med prvo in drugo opcijo je 3 h in pol. Do odločitve torej še kar nekaj časa 😊

Snega je tu še več, vode na poti ogromno. Z Robijem se zaveva ironije s preteklega tedna, ko smo hodili po Kočevskem, ko je vode primanjkovalo, tu jo je pa za izvoz. In za v čevlje. In, ko jih uspemo za silo posušiti, voda ponovno vdre vanje. Brrr, hladno😣

Razmere izkoristimo za zabavo in na predzadnji aprilski dan postavimo snežaka. Kljub temu, da hlad grize do kosti in voda sili v superge, se ne damo. Izdelek niti ni tako slab...

Zdaj dvomimo, da bi zmogli še več kot 3 ure poti, zato se složno odločimo, da za danes zaključimo na Pesku. Vmes kujemo načrte za naslednji podvig - bomo hodili v hribe ali ležali na plaži? Oboje nam zelo diši, kar pomeni, da bomo kombinirali. Jupiiiiii😜

Iz načrtov nas predrami vonj po domači kuhinji... koča je blizu. Ravno pravi čas. Sestradani, prijetno utrujeni se vržemo na klopi na sončni terasi Koče in si privoščimo obilno kosilo. Dober tek 😉

Današnji izkupiček nekje med 18 in 22 km, višincev pa okrog 500 metrov. Z lahkoto!