Slovenska planinska pot: 1. dan
Z možem sva počasi, vztrajno in ne-vsiljivo nagovarjala hči k spomladanskemu pohodniškemu izzivu - prehoditi začetek slovenske planinske poti (transverzale). Privolila je pod dvema pogojema: da gremo iz Ljubljane v Maribor z vlakom in da pridemo v nedeljo domov. Samo to?! Dogovorjeno 😉
V petek, na praznični dan boja proti okupatorju, se rano odpravimo do glavne železniške postaje v Ljubljani. Na poti poberemo mojo sestro, ki ji za tri dni prepuščamo v skrb avto, hišo in psa. Srečno!
Za pot do Maribora izberemo hitri vlak, kar pomeni troje: karta je dražja, vožnja je udobna in brez zamudnih postankov za vsakim vogalom, do izhodišča transverzale bo potrebno hoditi dodatnih 5 km. Pa se nihče od nas ne pritožuje, važno da imamo čokoladice, ki jih napademo skoraj takoj, ko speljemo iz Ljubljane.
V Mariboru spijemo kavico in vročo čokolado, potem pa se odpravimo do Spodnjih Radvanj, kjer se transverzala uradno začne.
Pot po ulicah, čez most preko Drave, ves čas s pogledom na Pohorje, nas dela neučakane. Sonce je prijetno toplo in po cca uri ležerne hoje smo tu - na začetku 😊
Opravimo štempljanje in vpisovanje, nekaj požirkov vode in pripravljeni smo za akcijo. V breg, v blato, po sledeh belo rdečih krogcev in belih enic.
Kar naenkrat se znajdemo sredi smučišča in pogled proti vrhu nam jemlje dih. Vse to moramo prehoditi? Pa sploh ni videti konca! Še dobro, da sije sonce, nas vsaj zeblo ne bo. Premikamo se počasi, navdušujemo se nad razgledom proti mestu in nad pogumnimi kolesarji, ki drvijo po smučini navzdol. Auch... zasliši se strašni ropot... eden je od blizu začutil korenine. A kakor hitro je padel, se je tudi pobral. In mi prav tako. Le da navzgor.
Nekje na polovici zmanjka goriva, čas je za pavzo. Napolnimo želodčke, potem pa se hočeš nočeš vrnemo v breg. Ki ga kar ne zmanjka. In, ko le dosežemo vrh, je pred nami še slaba ura do prve postojanke - Mariborske koče. Ula deli z nama svoje občutke, ko ugotavlja da trpi za boleznijo, ki se ji reče izčrpanost. Hitro ugotovimo, da se verjetno moti in da bolj verjetno govorimo o bolezni, ki se ji reče lenoba. Z nasmehom nadaljujemo do koče.
Tu se nadihamo, seznanimo s pohodniškim bontonom (ki ga na naše veliko presenečenje pozna malokdo) in nadaljujemo do predvidenega postanka za danes - Ruška koča na Arehu.
Čez drn in strm, skozi bogate gozdove, vzdolž povojnih grobišč, mimo jezera in zanimivih kapelic ... Kar naenkrat nas pozdravi koča, ki obljublja okusno kosilo, mehko posteljo in zaslužen počitek.
Navedeno tudi zares dobimo, celo več - prespali bomo v svoji sobi, imamo tuš, vročo vodo in posteljnino. Ko se očedimo in oblečemo v večerne toalete (pižame), nas zebe do kosti, zato se vsi trije zgnetemo na eno posteljo in segrejemo. Vržemo še par partij remija, potem pa se zasluženo podamo v deželo sanj.
Danes smo prehodili med 17 in 21 km (tako različno kažejo naše ure) in premagali 1.100 metrov višincev.
Lahko noč 😴
V petek, na praznični dan boja proti okupatorju, se rano odpravimo do glavne železniške postaje v Ljubljani. Na poti poberemo mojo sestro, ki ji za tri dni prepuščamo v skrb avto, hišo in psa. Srečno!
Za pot do Maribora izberemo hitri vlak, kar pomeni troje: karta je dražja, vožnja je udobna in brez zamudnih postankov za vsakim vogalom, do izhodišča transverzale bo potrebno hoditi dodatnih 5 km. Pa se nihče od nas ne pritožuje, važno da imamo čokoladice, ki jih napademo skoraj takoj, ko speljemo iz Ljubljane.
V Mariboru spijemo kavico in vročo čokolado, potem pa se odpravimo do Spodnjih Radvanj, kjer se transverzala uradno začne.
Pot po ulicah, čez most preko Drave, ves čas s pogledom na Pohorje, nas dela neučakane. Sonce je prijetno toplo in po cca uri ležerne hoje smo tu - na začetku 😊
Opravimo štempljanje in vpisovanje, nekaj požirkov vode in pripravljeni smo za akcijo. V breg, v blato, po sledeh belo rdečih krogcev in belih enic.
Kar naenkrat se znajdemo sredi smučišča in pogled proti vrhu nam jemlje dih. Vse to moramo prehoditi? Pa sploh ni videti konca! Še dobro, da sije sonce, nas vsaj zeblo ne bo. Premikamo se počasi, navdušujemo se nad razgledom proti mestu in nad pogumnimi kolesarji, ki drvijo po smučini navzdol. Auch... zasliši se strašni ropot... eden je od blizu začutil korenine. A kakor hitro je padel, se je tudi pobral. In mi prav tako. Le da navzgor.
Nekje na polovici zmanjka goriva, čas je za pavzo. Napolnimo želodčke, potem pa se hočeš nočeš vrnemo v breg. Ki ga kar ne zmanjka. In, ko le dosežemo vrh, je pred nami še slaba ura do prve postojanke - Mariborske koče. Ula deli z nama svoje občutke, ko ugotavlja da trpi za boleznijo, ki se ji reče izčrpanost. Hitro ugotovimo, da se verjetno moti in da bolj verjetno govorimo o bolezni, ki se ji reče lenoba. Z nasmehom nadaljujemo do koče.
Tu se nadihamo, seznanimo s pohodniškim bontonom (ki ga na naše veliko presenečenje pozna malokdo) in nadaljujemo do predvidenega postanka za danes - Ruška koča na Arehu.
Čez drn in strm, skozi bogate gozdove, vzdolž povojnih grobišč, mimo jezera in zanimivih kapelic ... Kar naenkrat nas pozdravi koča, ki obljublja okusno kosilo, mehko posteljo in zaslužen počitek.
Navedeno tudi zares dobimo, celo več - prespali bomo v svoji sobi, imamo tuš, vročo vodo in posteljnino. Ko se očedimo in oblečemo v večerne toalete (pižame), nas zebe do kosti, zato se vsi trije zgnetemo na eno posteljo in segrejemo. Vržemo še par partij remija, potem pa se zasluženo podamo v deželo sanj.
Danes smo prehodili med 17 in 21 km (tako različno kažejo naše ure) in premagali 1.100 metrov višincev.
Lahko noč 😴
Komentarji
Objavite komentar