5. BRBL pohod po medvedovih stopinjah

Malo manj kot 600 medvedov je našlo dom v Sloveniji. Večina v Kočevskih gozdovih.

Medvedi so velike, simpatične živali, večinoma rastlinojedi in morajo pojesti ogromne količine hrane, ki ni vedno na voljo. Zato prehodijo ogromne razdalje.

Pridni in zagnani Kočevski fantje in dekleta organizirajo ekstremni pohod po medvedovih stopinjah po Roški pešpoti. Da bi spoznali, kako je biti medo ;)

64 km dolg in z 2000 m višincev oplemeniten trail je zdramil in namamil tudi našo skupinico. Treningi, priprave, nakupi opreme ipd. so nas v petek zvečer pripeljali v Kočevje.

Po okrepčilnem spancu smo v soboto, 21. aprila 2018, rano zjutraj (malo čez 4. uro) dvignili startne kartončke in šli...v temo, v neznano.

Čez drn in strm nas je več kot 1000 iskalo medvedje šape, lovilo sapo in komaj čakalo sončne žarke. 

Po 19 km nam organizatorji pripravijo prvo kontrolno točko, vroč čaj, čevapčiče, vodo za na pot...od energije vseh nas je ozračje kar naelektreno, vsi smo nasmejani, dihamo svež zrak in nadaljujemo proti najvišji točki poti - Visoki Rog.

Sonce je že močno, sili nas da pijemo veliko vode, kljub ekstremnemu potenju hodimo tudi na wc - za skalo, za grm, za drevo - pot smo označili dobro, upam da medvedi teh vonjav ne jemljejo kot vdor na svoj teritorij!

Na vrhu Roga si na kratko oddahnemo in sledimo šapam po strmem hribu navzdol. Kot bi trenil smo na drugi točki po 33 km. Tu nas čaka topla malica, ki pa nam zaradi vročine nekako ne gre v želodček...kratek počitek, Coca-Cola in preventivna oskrba nog bolj pašejo. 

Na tej točki se poslovimo od dela naše skupine, ki ima za danes dovolj in pozdravimo nekaj 100 novih, ki bodo prehodili drugo polovico poti.

Pot nas zdaj pelje v pragozd, v območje nedotaknjene narave. Tu ne utrjujejo poti, tu ne odstranjujejo padlih dreves. Pot je zahtevna, a čudovita! Divjina, barve, vonj gozda in sreča, da so medvedi na popoldanski marendi, polnijo baterije in nas ženejo naprej. 

Zelo hitro pridemo na tretjo točko (po 6 km)... verjetno zato, da organizator preveri ali smo vsi našli pot iz pragozda in smo v dobri kondiciji za nadaljevanje poti. Tu tudi obnovimo zaloge vode in jo mahnemo dalje. 

Zdaj se čuti utrjenost in zgodi se tisto česar pohodniki ne maramo - kilometri se vlečejo, čas se ne premakne nikamor, noge postanejo težke. Kriza! Samo z lastno voljo, samo-motivacijo in močno željo priti na cilj si lahko pomagamo, da ostanemo nad gladino obupa. 

Poklonimo se največji jelki v teh koncih, bijemo bitko s samim seboj in ko se mi pogled ustavi na lepo raščeni bukvi, ki ji ni uspelo zborbati zime, vem da se je treba raztegniti še za tistih nekaj centimetrov in potegniti energijo iz globin.

Prej kot smo pričakovali, smo na zadnji kontrolni točki pred ciljem. Počakamo, da organizator pripelje nove zaloge vode (poraba v tej vročini je ogromna), potem pa nam ne preostane drugega kot da se spopademo še z zadnjimi 11 km poti. Čimprej!

Mučijo nas žulji, na poti smo že 12 ur, utrujenost plazi s podplatov v meča, stegna, zadnjico, hrbet, glavo. Del poti poteka po asfaltu, potem po lepem gozdu, deponiji hlodovine in spet po asfaltu. Pred nami Kočevje. Samo še malo. Noge gredo zdaj kar same. Želijo si le eno - priti do jezera in se namočiti v hladni vodi. Mhmmmmm. Samo še malo....leva, desna. Leva, desna. Leva.....leva.....leva, desna.

Na cilju pozabimo na bolečine, utrujenost...smo le nasmejani in veseli, da je za nami. Da smo zmogli. Da je konec.

Fenomenalni dogodek je končan. Bil je čudovit dan, podprt z noro dobro organizacijo, krasnimi ljudmi in energijo, ki bi nam jo lahko zavidal marsikateri profesionalec.

Čestitke vsem! 

P.S. Če ste, tako kot jaz, tudi vi prisegli, da na pohod po medvedovih stopinjah ne greste nikoli več....saj ne mislite resno, kajne?! 😉